Ljubi moj sveti Tomaž!
Ljudje potrebujemo grešnega kozla!
Nekoga, ki ga okrivimo za svoje neuspehe, polome, poraze… Da nanj preložimo svoje strahove, dvome, bojazni, slabosti… Tako kot so Judje nekoč svoje grehe preložili na ubogo kozlovo glavo in jo, s pripadajočim trupom seveda, pognali k vragu! Oziroma v puščavo!
In takega grešnega kozla smo ljudje napravili tudi iz tebe, moj ljubi sveti Tomaž. Apostol Tomaž! Nejeverni Tomaža!
Ki nisi hotel verjeti na prvo besedo. Ki si hotel tudi sam otipati! Videti! Doživeti!
Tomaž, Tomaž…
Tri leta si hodil za Kristusom. Tri leta si hodil s Kristusom. Tri leta si pil in srkal, doživljal in čutil neposredno božjo bližino. Boga samega si gledal, na koncu pa nisi verjel tistim, ki so trdili, da so ga videli.
Toda mislim, da se ti godi velika krivica dragemu moj Tomaž. Ker v svojem dvomu nisi bil osamljen, a se na to rado pozablja. Tudi tvoji prijatelji, preostali apostoli, niso verjeli dokler niso videli. Žene (in evangelisti jih naštejejo kar lepo četico: Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, Saloma, Ivana in še druge), ki so v nedeljo, na prvi dan tedna, odšle h grobu in našle grob prazen in »kamen odvaljen« so, ko so o tem pripovedovale, pri apostolih naletele na kaj slab sprejem. Možakom »so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli!« Tako vsaj zapiše Luka v svojem poročilu (Lk 24, 11).
In glej, to je še ena nesrečnih tradicij, ki smo jih žal uspešno ohranili do današnjih dni. Ko bi se kdo sprehodil po naših cerkvah in pogledal kdo sedi v klopeh in upira oči k oltarju, bi kaj zlahka prišel do zaključka, da je vera, ki se v teh cerkvah oznanja in izpoveduje namenjena otrokom in starim mamam! Možakov je pri mašah, vsaj med tednom, zgolj za seme. Kot da gre za »blebetanje«, ki mu ne gre verjeti. A hvala Bogu: kljub »moški nejeveri«, kljub škandalom in pretresom, ki jih je deležna Cerkev, otrok in starih mam v cerkvah ne zmanjka.
In tudi moških je vedno vsaj za seme. In seme, če pade v dobro zemljo obrodi in da sad: »eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega.« (Mt 13, 8)
Ljubi moj sveti Tomaž! Vsak od nas, ki je že kdaj okusil nenadno in bolečo smrt bližnjega, prijatelja, sorodnika, pozna sledi, ki jih za seboj pušča Žalost. Lahko si le predstavljam kaj se je dogajalo v tvojem srcu, ko si opazoval Kristusovo trpljenje in smrt. In to, da si tri leta od blizu poslušal Njegove besede, gledal Njegova dejanja in bil priča velikim znamenjem, ti verjetno sploh ni bilo v pomoč. Prej nasprotno!
Verjamem, da si težko verjel, da se Nekdo, ki je hodil po vodi, zdaj utaplja v bolečini! Verjamem, da si težko verjel, da Ta, ki je obujal mrtve, zdaj sam umira!
Verjamem, da si težko verjel, da Sin Očetov, zaman kliče Očeta na pomoč!
In verjamem, da si težko verjel, da je Ta, ki si ga videl umreti, živi!
A verjamem tudi, da si, ko si rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« v Njegovih ranah zagledal Pot, otipal Resnico in našel Življenje!
Blagor pa tistim, ki niso videli, pa verujejo!
Ljubi sveti Tomaž! Obilo ćegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
