Ljubi moj sveti Tomaž Becket!
Priznam: debelo sem požrl, ko mi je koledar navrgel tvoje ime in v veliki zadregi se spravljam k pisanju. Kajti težko je začeti pogovor z nekom, ki si ga ubil. Z lastnimi rokami. In to kar nekajkrat. Vsaj petindvajsetkrat, če ne še večkrat.
Preden občutljive pobožne dame omedlijo in me kak prerazgret škof izobči, naj pojasnim, da so se dotični umori vršili na gledališkem odru in si torej nisem umazal rok s svetniško krvjo, kvečjemu sem pridodal kak madež na svojo ne tako zelo svetniško kariero.
Čisto na začetku moje igralske poti, mislim da v tretjem letu mojega službovanja, smo na oder postavljali Eliotov »Umor v katedrali«. Drama, ljubi moj sveti Tomaž, govori o tvojem življenju in – kot je iz naslova jasno – tudi smrti. Igral sem enega od štirih vitezov, ki smo te – no, ne tebe osebno, seveda, ampak našega kolega, ki te je upodabljal in tudi njega seveda ne zares – na kraljev ukaz in po režiserjevi zamisli, umorili na oltarju – torej tako, kot se je dejansko zgodilo leta 1170, ko je spor med tabo in kraljem Henrikom II. dosegel krvavi vrhunec.
Vem, da je bila to zadnja premiera v sezoni, da je razgreto poletje trkalo na vrata in temu primerna je bila temperatura v dvorani, drama dolga, besedilo težko, a spet ne težje od vek gledalcev, ki so med našo predstavo omagali in – zaspali. Vem, da smo se štirje morilski vitezi med drugim med predstavo zabavali tudi tako, da smo z odra šteli vse zaspance v dvorani.
Dolgčas pač, ki sem ga z odra, na žalost ne zadnjič, širil med publiko.
A prav nič dolgočasnega ni bilo ne v tvojem življenju, še manj v tvoji smrti.
A mnogokrat sem že slišal in prebral, da je naše življenje oder in Bog režiser. Potem morda tudi vi svetniki na nebu, štejete vse, ki tu na zemlji dremljemo, namesto, da bi spremljali dramo, ki se vrši in sodelovali v bitki, ki se bije na življenje in smrt, med dobrim in zlim, med Bogom in hudičem. A dvomim, da vas to zabava, saj še predobro veste, da se konec predstave izteče v večnost in je nadvse pomembno, da se srečno konča.
Ljubi moj sveti Tomaž Becket. Na lastni koži si skusil, kaj se godi, če nebeško kraljestvo zamenjamo s tosvetnim in da se Cerkve ne da voditi kot države. Smo se iz tvoje izkušnje kaj naučili? Kaj pa vem!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
