Ljubi moj sveti Venčeslav!
V pogovornem jeziku moje mladosti smo kakega čudaka, nenavadneža in posebneža radi označili za »čeha«. In še danes slišim za kako stvar ali glasbeno izvedbo ali izgled človeka, da je »češki«!
Pa se nam kar sama od sebe pred očmi zariše slika »češkega turista«, ki v prečudno pisani srajci, v hlačah, ki ne sodijo zraven in z belimi nogavicami v sandalih osvaja svet: vse od naših alpskih vršacev pa do dalmatinskega primorja. Z neizogibnim pivom v eni in s pašteto v drugi roki!
In priznati moraš, moj preljubi sveti Venčeslav, da – čeprav so vsi tvoji rojaki Čehi – jih je kar precej »čeških«!
A če bi za »češko« vzeli tebe, tvoje lastnosti, tvoje početje in ravnanje, bi ne bilo prav nič narobe, ko bi bilo vse »češko«.
Čeprav si živel ob koncu prvega tisočletja, si bil nadvse moderen politik. Demokrat celo, čeprav si bil kraljeve krvi in si nosil krono, po kateri se je stegoval tudi tvoj brat Boleslav. Odlikoval si se po dobrodelnosti in pobožnosti in si tako svojim podanikom, predvsem pa svojim velikaškim kolegom, dal presvetel in prenaporen zgled. Nič čudnega, da so se te hoteli znebiti, Če luč presvetlo sije, jo ugasnejo ali celo razbijejo … in to slednje se je zgodilo tebi.
Lasten brat te je zvabil v past in napadel, delo pa so dokončali plačanci. A z one strani, kjer Luč nikoli ne ugasne, kjer sveti večna luč, si svoje delo samo nadaljeval. Tvoji morilci, na čelu z bratom Boleslavom, so se pokesali, in ves narod se je posvetil tebi in Bogu. Tvoj kip je na najlepšem praškem trgu, ki prav tako nosi tvoje ime – Vaclavske namesti – obstal in narod vodil tudi skozi najbolj »češke« čase zgodovine, ki so tako češki, da so že kar sovjetski … in ki so znani tudi nam, ki znamo biti bolj papeški od papeža, pa tudi bolj češki od Čehov … in se tako še danes nekaterim kolca po Sovjetski Zvezi in SFRJ!
Ljubi moj sveti Venčeslav. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Izprosi pa nam pri Večni Luči vsaj kanec tvoje češke pameti in modrosti.
Gregor
PRISLUHNI
