Ljubi moj sveti Viktor I.!

Pred leti sem se nasmejal kolegici v gledališču, ki me je, ko sva se pogovarjala o bližajočih se velikonočnih praznikih, vprašala: »Ti, a ni že lani Velika noč padla na nedeljo?« 

Malo manj smeha je, oziroma je le-ta bolj kisle sorte, ko se, gredoč od nedeljske svete maše, zapleteš v pogovor s kakim nedeljnikom, ki sicer ve, da Velika noč vedno pade na nedeljo, nima pa pojma, kako to, da je letos velika noč aprila, medtem ko se dobro spomni, da smo jo pred nekaj leti praznovali enkrat marca.
In potem mu pobožno potrpežljivo razložiš, da Veliko noč vedno praznujemo na prvo nedeljo, ki sledi prvi pomladni luni, in da se Kristusovega vstajenja tako lahko veselimo vse od 22. marca pa tja do 25. aprila in da je temu že od nekdaj tako! Potem se nepoučenemu bližnjiku še posmeješ, češ da veliko noč »luna nosi«, se obrneš in greš domov misleč, da vse veš in vse znaš! 

Nato pa naletim nate, ljubi moj sveti Viktor I., ki si papeževal tam nekje konec 2. stoletja, in si večino svojega papeškega časa porabil za usklajevanje datuma praznovanja Velike noči med krščanskimi Cerkvami tedanjega časa, oziroma med Vzhodom in Zahodom, če svet razdelimo tako čez palec in na pol, in ugotovim, da ni bilo vedno tako, kot je danes.
Da so bile Cerkve na Vzhodu, ki so Kristusovo vstajenje, sklicujoč se na apostola Janeza, vedno slavile na 16. nisana po judovskem koledarju, ne glede na to na kateri dan v tednu je datum padel, medtem ko so drugod vzneseno prepevali vstajenjsko alelujo na nedeljo po 14. nisanu, ki je veljal za dan, ko je Kristus umrl. 

Zvem nadalje, da ta – recimo mu kar – koledarski zaplet, ni bil tako nedolžen, kot na primer prepir med dvema zakoncema, ki zagovarjata vsak svoj datum obletnice poroke, ki ga lahko seveda kadarkoli preverita na poročnem listu, in da je šlo tako daleč, da si ti s svojo papeško roko udaril po mizi in pod kaznijo izobčenja zaukazal, da se morajo vsi kristjani Vstajenja veseliti na isti dan … da te je miril svetniški in škofovski kolega Irenej, da to ni verski, temveč zgolj liturgični problem, da je bolj pomembno, da je Kristus vstal od mrtvih kot to, na kateri dan se je to zgodilo. 

In ti, ljubi moj sveti Viktor, si bil toliko papeški, moder in ne nazadnje svet, da si popustil, dokončno pa je te reči uredil nicejski koncil leta 325, in imamo, kot pač imamo. Še dobro, da je Bog gospodar časa, koledarja, pa tudi življenja in smrti, tako da svojega Sina vsako leto na pravi dan pošlje k vstajenjski procesiji.

Ljubi moj sveti ViktorI.! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

PRISLUHNI