Ljubi moj sveti Viljem!
Različna sva si, precej različna.
Pri petnajstih sem razmišljal, ali bi bil igralec ali pevec ali pesnik. Hotel sem biti slaven, uspešen in bogat, ljudem na očeh. Ti pa si razmišljal, v kateri red bi stopil, v kateri samostan. Vedel si, da boš življenje posvetil Bogu.
Poromal si v Compostello, o čemer jaz še vedno sanjam, pa čeprav to romanje načrtujem že deset let. Gre mi bolj za doživetje kot karkoli drugega, potihem pa računam na številna razodetja in spoznanja, ki bodo čakala name ob romarski poti, ko si bom – če si bom – enkrat končno vzel čas in dvignil svojo zadnjico. Ti si upal na razodetja in spoznanja … ali vsaj na preprost odgovor na svoje vprašanje, pa si se vrnil domov nepotešen.
Odločil si se obiskati Jeruzalem, pa si, preden si se vkrcal na ladjo, padel v roke roparjem, ki so ti pobrali, kar si imel, te za nameček še pretepli, in tako nikoli nisi videl Svete dežele. Za razliko od mene, ki sem si, skupaj z ženo, tovrstno romanje privoščil tik preden se je najin zakon razširil v družino, in tako še danes nosim v srcu in glavi podobe Getsemanskega vrta, Božjega groba in Kane galilejske.
Svoj odgovor ali bolje rečeno svojo pot si našel v samoti … na gori, medtem ko mene, čeprav sem doma izpod hribov, ne vleče prav preveč na vršace in tudi samota mi ne diši. Nikoli je nisem ne poznal ne preveč maral: sem peti otrok, imam šest otrok in priznam, da me nekoliko stiska pri srcu, kadar sem čisto sam doma.
Res pa je, da tudi ti nisi ostal dolgo sam, saj so tvojemu zgledu sledili še drugi ljubitelji samote in je bila kaj kmalu okrog tebe prava gneča. In nato samostan. Tole svojo vajo si še nekajkrat ponovil. Hočem reči: poiskal si si samoto, čez čas pa si že moral zidati samostan. In pri tem ti je menda pomagal celo volk, ki ti je raztrgal osla, ti pa si ga ukrotil in si ga naredil za pomočnika. Kot je rekel Jezus: Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti in Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik. (glej Mt 5, 14-15)
Različna sva si, ljubi moj sveti Viljem, precej različna, a Bog nas na kliče vsakega po svoje in k sebi vodi po različnih poteh. Me pa zanima, kako se ti, ki si že pri njem in ki si ljubil samoto, znajdeš in počutiš med nebeško množico.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
