Moj preljubi sveti Vunibald!
Takole na začetku sem ti hotel reči, da te ne poznam, da še nisem slišal zate in, priznam, hotel sem se nekoliko ponorčevati iz tvojega imena, ki zveni bolj pravljično in škratovsko kot svetniško, potem pa se mi je zgodil en tak »dejavu«, kot da sem vse to že enkrat počel, pisal in govoril. In ko sem nekoliko pobrskal po spominu, sem se dejansko spomnil svetega Vilibalda, na čigar rovaš sem si, zaradi njegovega imena, svojčas privoščil nekaj podobnih šal, nato pa sem na svoje veliko presenečenje ugotovil, da sta brata.
Kaj takega?!
Seveda sem se takoj vprašal, zakaj ne praznujeta skupaj, kot recimo prav tako sveta brata Ciril in Metod, ali pa Prot in Hijacint, ali pa Kozma in Damijan in kar je še svetih bratovskih dvojic, a mi je isti hip postalo jasno, da ni tako lahko v isti sapi izgovoriti vajinih imen in pri tem obdržati resen obraz, in če kaj, potem se od kristjana pričakuje, da je resen: se pravi strog in zategnjen.
Lepo vas prosim, kako bi pa izgledalo, da bi gospod župnik med branjem tedenskih oznanil, pri katerih seveda našteje tudi svetniške godove, planil v smeh, ko bi prebral, da godujeta sveta Vilibald in Vunibald? In če bi zraven dodal še vajino sestro sveto Valburgo, bi se režala cela cerkev, da bi bil lahko užaljen vaš oče, ki je prav tako svetnik, ima pa, za razliko od vas, čisto spodobno in dolgočasno ime – Robert.
Takole, mimogrede, sklepam, da vam je imena izbirala vaša nikjer imenovana mama … ampak pustiva to.
Skupaj z očetom in bratom si iz rodne Anglije potoval po Evropi in bližnjem Vzhodu, nato pa si misijonaril na Bavarskem, kamor te je povabil stric sveti Bonifacij. Ali je bil mrzli stric? Ne vem, pa tudi ni tako zelo važno.
Upodabljajo te običajno z opatovo palico ali zidarsko žlico, kajti samostan v katerem si opatoval, si si zgradil sam, in tako postal zavetnik zidarjev in gradbenikov. Pa tudi ženinov in nevest. Kar mogoče koga začudi, v resnici pa niti ni tako zelo daleč eno od drugega, saj je dober zakon potrebno graditi vse življenje. Biti dober zakonec je trdo delo, za dolgotrajnost ali celo večnost zakona so potrebni trdni temelji, za lepo fasado pa se dostikrat skrivajo podrtije.
Ljubi moj sveti Vunibald! Obilo žegna ob tvojem godu. Pa ga izlij na nas, ki – tako kot smo nekoč, ko smo si zidali hiše, ob mešalcu šteli pet lopat peska, ena lopata cementa – zdaj ob mešalcih naših zakonski zvez štejemo: ena lopata ljubezni, dve lopati potrpežljivosti, da ne bo razpadlo, kar bi moralo držati skupaj za zmeraj.
Gregor
PRISLUHNI
