Ljubi moj sveti Zaharija!
Nimam pojma kako je, če si prerok.
Sklepam pa, da to ni poklic, ki bi si ga človek kar sam izbral. Hočem reči, verjetno ni tako, da se nekega dne zbudiš in si rečeš: od danes dalje bom pa prerok. In potem si. Prerok, namreč.
Prav tako še nisem slišal za primer, da bi kak otrok, ko ga sprašujejo, kaj bo, ko bo velik, in ko običajno otroci odgovarjajo: »Jaz bom gasilec, jaz bom zdravnica, jaz bom odvetnik, jaz bom zidar …«, izjavil: »Ko bom velik, bom prerok!«
Ni šole za preroke, da bi se vanjo vpisal, niti si preroškega znanja in veščin ne moreš kar kupiti, kot pač danes nekateri kupijo diplome in nazive. In potem so, kar se pretvarjajo, da so … vsaj v očeh naplahtanih bližnjih in daljnih ljudi.
Preroka izbere in pokliče Bog.
Bog ga usposobi in mu da znanja, modrosti in veščin. Predvsem pa mu da svojega Duha!
Bog preroku v usta polaga besede, ki naj jih govori.
Upam pa, da Bog izbranemu preroku, skupaj s svojim Duhom in besedami, da tudi gotovosti, da je izbran … sicer si lahko mislim in predstavljam, da si dotični izbrani in izvoljeni lahko misli in si predstavlja, da se mu je zmešalo.
In je res, da imajo ljudje preroke dostikrat za nore.
Kot je res tudi, da vseh sort norci zase radi trdijo, da so preroki.
In je na žalost res tudi, da ljudje raje poslušajo in hitreje prisluhnejo slednjim, torej norcem.
Zato ni čudno, da je na svetu, kot pač je in kot so pravi preroki napovedali, da bo: Noro!
Lažne preroke besede slej ko prej postavijo na laž. Če ne prej, tedaj ko se njihove napovedi in besede ne uresničijo. A če si ljudje želijo slišati laži, ker živijo v laži, potem lažni preroki uživajo čast in ugled. In tudi o tem so pravi preroki že govorili.
Ne zameri, ljubi moj sveti Zaharija, da te, preroka, skoraj nimam za mar, ko sem se tako razgovoril o preroštvu, pa bi mi ti iz prve roke lahko pojasnil in povedal, kako je biti prerok.
Verjetno ni lahko govoriti besed, za katere veš, da jih poslušalstvo ne bo hotelo slišati; besed, ki jih ljudstvo ne bo hotelo sprejeti, ker jih ne bodo zgolj počehljale po ušesih, ampak jim bodo močno potrkale na vest. Potreben je pogum, da poveš, kar ti je Bog položil v usta, čeprav veš, da ti bodo ljudje zato pred nosom zapirali vrata ali pa te celo preganjali.
A morda Bog, skupaj z znanjem, modrostjo, veščinami, besedami in Duhom, prerokom da tudi potrebnega poguma. Ali pa – če se nekoliko pošalim – vsaj hitre noge.
Ljubi moj prerok Zaharija! Tvoje besede zapisane v Stari zavezi veljajo še danes. Pa težko rečem »na žalost«, ker je to ne nazadnje dokaz, da so prav res preroške in od Boga, čeprav je resnično žalostno, da si jih ljudje še do današnjega dneva nis(m)o vzeli zadosti k srcu.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
