Ljuba moja sveta Zofija!
Stavek Nekoč je živela mati, ki je imela tri hčere ima sicer nekoliko pravljičnega pridiha, predvsem seveda zaradi besede nekoč, s katero se običajno začnejo pravljice in pripovedke, sicer pa je to povsem spodoben stavek, ki pa opiše – in zdaj bom nekoliko politično nekorekten – nespodobno situacijo, ko ostane mama sama z otroki, oče oziroma mož pa, prestrašen zaradi napovedanega očetovstva ali pa že v krizi srednjih let bežeč od odgovornosti, izgine neznano kam.
No, pri tebi, ljuba moja sveta Zofija, ni bilo čisto tako: čeprav življenjepisi ne omenjajo moža, vseeno lahko preberem, da si bila vdova, in je tako znan razlog soprogove odsotnosti, pa tudi njegova lokacija.
Tudi če rečem Nekoč je živela mati, ki ji je bilo ime Sofija in je imela tri hčere po imenu Fides, Spes in Caritas, bo v latinščini nepoučenemu človeku to zvenelo povsem sprejemljivo, prej zgodovinsko-birokratski zaznamek, kot pravljica.
Da pa ima Modrost tri hčere, po imenu: Vera, Upanje in Ljubezen, je pa tudi za verne in pobožne ljudi prevelik zalogaj. Sicer ne bomo govorili o pravljicah, bomo pa uporabili izraze, kot so: legenda, alegorija, simbolika … in kar je še takih, ko skušamo opravičiti in upravičiti svojo nejevero.
Kaj pa če je vse res?
Da se vdova, odločna kristjanka, s svojimi tremi hčerami v zgodnji dobi krščanstva in v času preganjanj po moževi smrti iz Milana preseli v Rim, da bi za krščansko vero umrla mučeniške smrti, zveni čisto verjetno. Razen seveda, da – pomehkuženi, kot smo – težko verjamemo in še težje sprejmemo, da bi kdo prostovoljno iskal mučeništva. Če pa tem pogumnim ženskam damo imena Modrost, Vera, Upanje, Ljubezen, pa kar na lepem govorimo, če ne o pravljici, pa vsaj o legendi, pa čeprav je vsaj Modrost – Sofija, Sofja, Zofka … zadnje čase spet zelo priljubljeno ime.
In če do besede spustim še nagajivega vernika v meni: Kje drugje pa naj modrost, vera, upanje in ljubezen iščejo svojega doma, če ne v Rimu pri samem papežu? In kje naj se modrost, vera, upanje in ljubezen bolj nadejajo mučeništva, kot od rimske kurije, zbirokratizirane Cerkve?
Kljub dvomom v tvoj resnični obstoj, si, ljuba moja sveta Zofija, nadvse poznana svetnica. Nekoliko v senci ledenih mož: Bonifacija, Servacija in Pankracija, si v naših vremenskih pratikah poznana kot »mokra Zofka«. Čeprav ti moram priznati, da te sam osebno še nikoli nisem imenoval tako, ampak ti pridam drug, prav nič blago dišeč, a ravno tako moker pridevnik, ki ga zavoljo spodobnosti tu ne bom ponovil na glas, niti ga ne bom zapisal. Pa brez zamere!
Ljuba moja sveta Zofija! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To obvladaš!
Gregor
PRISLUHNI
