ZGODBA O NENAVADNI SVATBI
Svatba je trajala šele tri dni, pa je že zmanjkalo vina.
Ženinova mama je bila na robu živčnega zloma, nevestina mama pa še nekaj korakov pred njo. Ženinov oče je bil obupan, medtem ko je bil nevestin oče čisto miren, saj je spal. Da, zaspal je kar za mizo, kar sploh ni čudno, če povemo, da je sam krepko prispeval k temu, da vina ni bilo več. Glava mu je omahnila v poln krožnik čolenta in zato ga bo, ko se bo zbudil – ob tem, da ga bo seveda bolela glava – močno peklo v očeh, saj sta poleg fižola, čebule, mesa in krompirja poper in pekoča paprika glavni sestavini te praznične jedi.
Ampak pustimo to… Vina je zmanjkalo!
Ženin in nevesta se nista preveč vznemirjala. Imela sta oči le eden za drugega in sta komaj čakala, da bi svatje odšli. Poleg tega sta si želela skromno svatbo. Že ob zaroki sta to povedala svojim staršem:
»Nobene ohceti! Člani ožje družine, nekaj prijateljev… preprost narezek… morda kaj sladkega…kavica in adijo! Menda ne bom na tako lep, svet in pomemben dan zabaval ljudi, ko kakšna opica v fraku!« je rekel ženin, nevesta pa je prikimavala in upirala vanj svoje zaljubljene oči: »Kako je lep. In močan. In moj!«
Prikimavala pa sta tudi oba očeta. Manjša svatba ne nazadnje pomeni tudi manj stroškov. Kar se njiju tiče, sta za! V iskanju potrditve sta pogledala še vsak svojo ženo in takrat… No, takrat se je zgodil čudež! Morda še večji kot tisti, ki se je kasneje zgodil na svatbi! Ampak, ne prehitevajmo dogodkov. Lepo po vrsti! Čudež, ja!
Obe materi, bodoči tašči, ki sta imeli vse do tega trenutka – tako kot je to pač v navadi – v čisto vseh rečeh in v vsaki najmanjši, še tako nepomembni stvari popolnoma nasprotni in različni mnenji, sta se zdaj strinjali!
»Nikakor! Nikoli in nikdar! A se vama je zmešalo! Majhna svatba??! Kaj bodo pa rekli ljudje! In kaj bo rekla mrzla teta Anica, če je ne povabim. Prababico Hagaro bo kap! Da nas bodo klepetulje pri vodnjaku osirale, da smo revni?! Nikoli! Ohcet bo! In to taka, da se jo bo pomnilo za vse večne čase!«
In še sami nista vedeli, kako prav sta imeli!
Takoj sta se lotili priprav. Poslali sta toliko povabil, da je krajevni poštni urad moral zaposliti štiri dodatne poštarje za določen čas in še tri preko študentskega servisa.
Na prvi dan svatbe so se začele zgrinjati množice od vsepovsod. Ženin in nevesta, ki sta na pragu sprejela in objela vsakega gosta, sta bila zvečer na smrt utrujena od objemanja, nista pa imela časa objeti drug drugega.
Drugi dan svatbe so jima otekle ustnice, ker sta se morala vsakemu gostu posebej zahvaliti za njegovo darilo, nista pa se uspela poljubiti in si povedati, da se imata rada.
Tretji dan svatbe pa je – Bog bodi hvaljen – zmanjkalo vina!
Govorilo se je, da je nekdo vino ukradel. Pa da ga je nekdo polil. Ko je razburjenje naraslo, je nekdo vpil, da vina sploh ni bilo, le grozdni sok. Nastal je hud kraval!
Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi tesarjev sin skočil za točilni pult in začel polniti flaškone kar z vodo iz pipe. A ko so točili gostom, je teklo vino… sladko ko na nebeški gostiji.
Mami sta jokali od sreče. Ženinov oče je jokal od strahu, koliko bo vse to stalo. Nevestin oče pa je jokal, ker je imel oči polne popra in pekoče paprike.
Ženin in nevesta pa sta komaj opazila kaj se godi. Imela sta oči le eden za drugega in sta komaj čakala, da bi svatje odšli.