ZGODBA O NENAVADNIH SANJAH
Talíta je težko dihala.
Že nekaj tednov jo je zbadalo v prsih, ko pa se je pred dnevi s prijateljicami igrala ob reki, se ji je zazdelo, kot da je bolečina zvrtala luknjo v njeno drobno telo. Le s težavo je prišla domov, kjer jo je mama takoj poslala v posteljo.
Talíta je zaspala. Spala je in sanjala.
Sanjala je, kako leži v svoji postelji, skozi okno pa je v njeno sobo priletela velika črna ptica. Sedla ji je na prsi in jo s kremplji ranila prav tam, kjer jo je bolelo. Nato ji je v rano posadila drobno črno seme, ki ga je držala v kljunu, zaprhutala s krili in zavreščala tako grdo in glasno, da je Talíta od strahu zavpila.
Zbudila se je in ob postelji zagledala mamo, ki ji je govorila:
»Vse je v redu, Talíta, ne boj se. Prinesla sem ti čaj. Na, pij.«
Talíta je popila čaj in spet zaspala. Spala je in sanjala.
Sanjala je, da leži v svoji postelji, drobno črno seme v njenih prsih pa je pognalo kal. Črne korenine so se ji zarile v meso, se ji ovile okrog kosti, se prisesale na njeno srce… Zavpila je od groze in se zbudila. Ob postelji je stal zdravnik in ji govoril:
»Ne boj se Talíta, vse bo dobro. Na, popij zdravilo, pomagalo ti bo.«
Pogoltnila je grenko zdravilo, ki ji ga je dal zdravnik in spet zaspala. Spala je in sanjala.
Sanjala je, da je iz črnih korenin, ki jih je pognalo črno seme, zraslo črno drevo. Njeno telo se je spremenilo v črno deblo in pognalo črne veje in črno krošnjo. Hotela je poklicati mamo in očeta, pa ni mogla. Saj, kdo pa je kdaj že slišal, da bi drevo govorilo. Le vztrepetala je in se zbudila. V sobi je bila stara vračarka, ki so se je bali vsi otroci. Govorili so, da je čarovnica. Prižigala je kadila, ropotala z amuleti in mrmraje prepevala v čudnem neznanem jeziku. V kotu sobe sta bleda in rdečih oči stala oče in mati. Ko sta videla, da je zbujena, je oče rekel:
»Vse bo dobro, Talíta, boš videla. Kar počivaj.«
Omamljena od težkega vonja kadil je Talíta spet zaspala. Spala je in sanjala.
Sanjala je, da so na črnem drevesu vzbrsteli črni cvetovi, iz črnih cvetov pa so zrasli črni sadeži. Priletela je jata črnih ptic in začele so kljuvati črne sadeže, Talíti pa je bilo, kot da kljuvajo njeno telo. Tedaj se je pojavil mož v belem oblačilu, s sekiro v rokah. Bil je tesarjev sin, ki ga je včasih videla ob reki. Ko so ga zagledale tudi črne ptice, so preplašene odletele, tesarjev sin pa je zadrl sekiro v črno deblo in pritekla je črna smola.
Talíta je spet lahko dihala, spet je lahko govorila. Odprla je oči. Soba je bila polna ljudi. Vsi so jokali, tudi oče in mama. Talíta je rekla:
»Ne bojta se, vse bo še dobro.« Nato pa spet utonila v spanec.
Spala je, a ni sanjala. Bila je le črna, črna tema. Dolgo je spala.
Ko se je zbudila, je nad seboj zagledal obraz moža iz sanj. Rekel ji je:
»Vstani, Talíta, dovolj si spala!«