Četrtek, 1. februar
»In govoril jim je: ‘Kjerkoli stopite v hišo, tam ostanite, dokler ne odidete od tam.’«
(Mr 6, 10)
Priznajte, da ste že velikokrat slišali tale Jezusov stavek. Verjetno vsaj v cerkvi, ko ste kot vsi pridni nedeljniki pobožno pri sveti maši. A če vam še nikoli ni izvabil vsaj blagega nasmeha na usta, potem ste, čeprav pobožni nedeljnik, vendarle površen poslušalec.
Tam ostanite, dokler ne odidete od tam …!? Ja, saj drugače sploh ne gre! Vedno si nekje, toliko časa, dokler od tam ne odideš!
Ne vem, če ima to Jezusovo navodilo poleg čiste pragmatičnosti, še kak globlji teološki pomen. Meni poleg že omenjenega nasmeha, stavek prikliče še misel: Bodi, kjer si! Oziroma: kjer si, res bodi. Prisoten in priseben. Tolikokrat se mi namreč, ob vseh obveznostih v urniku dogaja, da telo in duh nista sinhrona … da sem nekje bolj kot trupelce: sicer prisoten v telesu, duh pa pluje po preteklih opravkih in jih preverja ali pa že juriša proti okopom prihodnosti!
Ne le: bodi, kar si, temveč tudi: bodi, kjer si ! Dokler od tam ne odideš!