Sreda, 10. januar
»Navsezgodaj, ko je bilo še zelo temno, je vstal, šel ven in se odpravil na samoten kraj in tam molil.«
(Mr 1,35)
Jezus, Božji Sin, med drugim tudi Gospodar časa, si je vzel čas za molitev. In tega ni storil na račun drugih.
Ni rekel: »Zdajle grem molit, vi pa tačas nacepite drva!«
Ni rekel: »Jaz grem k maši in ko pridem nazaj, naj bo hiša pospravljena!«
Ni rekel: »Grem na duhovne vaje, tačas pa zorajte in posejte … In ko se vrnem z romanja, naj bo požeto in spravljeno v kašče!«
Zgodaj je vstal, navsezgodaj, na račun svojega počitka, na račun spanca in prostega časa, in odšel na samoten kraj, da je neopazno in neopažen izmenjal par besed z Očetom … Potožil in bil potolažen – kakorkoli že si pač predstavljate molitev.
Vedno bolj sem prepričan, da moramo živeti v načinu molitve. Da je vse, kar delam v ljubezni in iz ljubezni, že molitev. In seveda obratno: da je molitev vse, kar v ljubezni storim.
Pa vendar je del dneva, košček časa, ki ga namenim temu, da potožim in sem potolažen – kakorkoli že si pač predstavljate molitev. A ne sme biti na tuj račun. Na račun drugega. Na račun dobrih odnosov in ljubezni. Molitev mora biti brez računa. In računanja. In preračunavanja. Kajti molitev – ljubezen – je zastonj!