Torek, 12. marec
»Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!««
(Jn 5, 8)
Ta vrstica, me vedno spravi v smeh in priznam, da ne v pobožnem veselju nad ozdravitvijo, temveč, ker si živo predstavljam človeka, ki se naokrog sprehaja s posteljo.
Vem, vem, da je dotični človek ležal na manjših nosilih ali celo zgolj na kakšnih cunjah, a jaz si ga predstavljam z lepo, sodobno in udobno posteljo. In taka slika je, priznajte, smešna. Burleskna.
In zdaj, če je tega človeka bolezen privezala na posteljo in ga je Jezus ozdravil njegove bolezni in ga odrešil vezi, grešnih vezi, vezi greha, potem naročilo, naj odnese svojo posteljo, naj jo razkazuje v svarilo in opomin drugim, sploh ni tako smešno.
Če pomislim, kje vse in na čem vse sem v svojem življenju že obležal? Kaj vse me je že priklenilo nase in vezalo.
Če bi se vsi mi naenkrat »odvezali« od svojih strasti, slabih nagnjenj, razvad, pomislite, kaj vse bi prenašali?! Vseh sort postelje bi se sprehajale naokrog, marsikdo bi nosil hladilnik, pa avto, kar je precej smešno, če pomisliš, da je avto namenjen temu, da tebe prevaža, marsikdo pa bi štuporamo nosil kakega človeka. Si predstavljate? Je smešno, kajne.
A smeh odžene hudiča še hitreje kot molitev. Kajti molitev lahko blebetam in jo hlinim, smeh pa je iskren. In iskrenosti, pristnosti, čistosti, hudobec ne prenese.
Vzemi torej svojo posteljo in hodi. In smej se!