Torek, 13. februar
»Oni pa so se med seboj pogovarjali, da nimajo kruha. Vedel je za to in jim je rekel: ‘Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne doumete in ne razumete? Ali imate srce zakrknjeno?’«
(Mr 8, 16 – 17)
Saj je logično in upravičeno, da se z ženo ne pogovarjava vedno le o večnem življenju, ampak najini pogovori vse pogosteje zdrknejo na raven položnic, šolnin, kredita in špecerije. In ko nekaj mesecev zapored prazniš otroške hranilnike, vsakdanji kruh v molitvi Očenaša hočeš-nočeš dobi čisto stvaren in dobeseden pomen.
Bolj nenavadno in žalostno je, da se o takih čisto preživetvenih temah debatira na sestankih cerkvenih in krščanskih odborov, pododborov, svetov, nadsvetov, zavodov in društev … tako imenovanih »teles«, ki so bila ustanovljena z najboljšimi nameni in v dobri veri, potem pa čez čas potrebujejo – poleg Svetega Duha – vedno več čisto stvarnega kruha za preživetje, in se namesto z ljubeznijo in oznanjevanjem vedno bolj ukvarjajo s “samooskrbo”, z vzdrževanjem statusa in izpolnjevanjem formularjev na državne razpise!
Morda bi se ta »telesa« morala zavedati, da so zgolj »udje«, in da je Kristus ta, ki bo brez dvoma nasitil želodec svojega telesa bolj in z boljšim kot že nekoč množico v puščavi. (glej Mr 8, 1 – 10)
Kar se naju z ženo tiče: vedno znova in vedno bolj spoznavava, da je važno le, »da smo zdravi«! In če temu izrazu dam malo teološkega vetrca: »da smo z Bogom na ti in s sosedi na dober dan!«