Petek, 15. marec
»Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj.«
(Jn 7, 10)
Niso še tako zelo oddaljeni časi, ko nam je marsikaj manjkalo, ko se ni vse smelo in ko je bilo veliko reči, ki so nam zdaj samoumevne in spadajo celo med človekove pravice, uradno, predvsem pa neuradno nezaželjenih in celo prepovedanih. Vera, na primer, in obisk cerkve.
Mnogo vernih ljudi je tako k maši, predvsem za praznike, hodilo v drug kraj, kjer jih niso poznali. Tako: naskrivaj. In smo jih mi »neustrašni« gledali zviška in izpod čela, češ da so reve. In je tudi njih verjetno pekla vest, da so boječi in nimajo poguma za pričevanje.
A glej, no, glej, tudi Jezus je “na praznike” šel na skrivaj. Tudi Jezus se je skril in potuhnil.
A ni lepo, da nam Bog vidi v srce in ve česa smo zmožni, in koliko in česa se pravzaprav bojimo, in zakaj nas je strah.
A ni lepo, da Bog vidi »na skrivnem« (Mt 6, 4) tudi tiste, ki verujejo »na skrivaj«?!