Sreda, 21. februar
»Kakor je bil namreč Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu.«
(Lk 11, 30)
Naj mi bo odpuščeno, ker bom v svoji hoji za Kristusom danes zavil stran od evangeljske poti, in se takole – vsaj v mislih – odpravil peš na Brezje. Od nas je pot, potem ko si skozi sotesko, lahka. Lahkotna. Cesarska. Tako se je včasih imenovala … ko so po njej še vozile cesarske kočije, zdaj pa te na poti zmotijo kvečjemu kolesarji in seveda traktorji. In kakšen objesten mladi voznik, ki se pripodi mimo in ti zapre usta s prahom.
Ob tej poti so kar na gosto posejana znamenja.
»Ati, glej kapelica!« smo kričali včasih … in ati nas je podučil, da to niso kapelice, ampak znamenja, ki označujejo, da se je tu nekoč nekaj zgodilo.
»A kaj pomembnega?«
»Ja, za tistega, ki je znamenje postavil je bilo brez dvoma pomembno. Sveto. Nekdo je umrl. Nekdo je skorajda umrl in se je rešil. Na nenavaden, čudežen način. Ljudje včasih niso poznali naključij in ta znamenja pričujejo, da je na tem mestu, Bog posegel v naše življenje. Bog je storil čudež – znamenje, in človek je v opomin, spomin, v hvaležnosti in strahu božjem postavil svoje znamenje!«
Naj ta hecni evangeljski ovinek ne bo stranpot: premišljujem namreč koliko znamenj sem v svojem življenju že postavil. Znam prepoznati dogodke, ko je Bog čudežno posegel v moje življenje?
Si upam biti znamenje drugim? Opomin, spomin in kažipot? Kot je bil Jona Ninivljanom?