Torek, 21. maj
»Ko je bil v hiši, jih je vprašal: ‘O čem ste se pogovarjali po poti?’ Oni pa so molčali, kajti po poti so razpravljali med seboj, kdo je največji.«
(Mr 9, 33 – 34)
Vse naše življenje, naša hoja za Kristusom, je pot. In se zna zgoditi, da bo, ko bomo nekoč zbrani v Očetovi hiši, padlo isto vprašanje: O čem ste se pogovarjali po poti? In se bojim, da se bodo prisotni apostoli privoščljivo muzali, ker bomo tudi mi, kot oni nekoč, lahko le molčali … kajti, priznajte, ogromno časa zapravimo z razpravami o tem, kdo je največji: Kdo ima prav? Kdo ima bolj prav od tega, ki ima prav? Zakaj pa jaz nimam prav? Kdo je rekel to, kdo ono, komu slediti, s kom potegniti, kako moliti, kako prav moliti, kako še bolj prav moliti, kako obhajati, kako prav obhajati, koga ne obhajati, kdo je rekel, kaj je rekel, zakaj je rekel, zakaj je bil tiho, kdo je tiho, kdo bi moral biti tiho …
Včasih zaradi razburjenih misli v glavi, ali pa zapreden v razburjen pogovor s sopotnikom zgrešim odcep ali celo pozabim, kam sem sploh namenjen. Če pustimo pri strani, da sem zaradi tega potencialno nevaren udeleženec prometa, a ni žalostno, da osredotočen zgolj nase, pozabim na cilj? Ali pa zaradi pretirane osredotočenosti na cilj, pozabim uživati v poti?
Kdor »uživa« v poti, bo počasen in verjetno zadnji na cilju, a nekdo, ki mu sledimo na poti, je nekoč dejal da bodo zadnji prvi in prvi zadnji (Mt 20, 16).