Ponedeljek, 22. januar
»Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne bo mogla obstati.«
(Mr 3,24-25)
V vseh časih zgodovine, od izgona iz raja pa do današnjih dni, se uresničujejo in potrjujejo te Jezusove besede. Mirno lahko sklepamo, da so že v njegovih zemeljskih dneh veljale za »pregovorne«, preprosto razumljive, vsem jasne in jih ni bilo treba dodatno razlagati, niti jih ni treba razlagati danes. Kraljestva nastajajo in razpadajo, prav tako države … Moj stari oče je bil, ne da bi se kam preselil, državljan vsaj štirih držav, le naslov in hišno številko so mu menjali. In tudi sam sem že zadosti star, da sem doživel razpad države in rojstvo nove, ki se s to pregovorno razdeljenostjo neprestano muči!
Tudi družine razpadajo – žal – zaradi razdeljenosti. Ali pa morda te za zakramentalno skupno pot nujne enosti sploh nikoli ni bilo.
Še sam se dostikrat počutim »raztreščenega«, z glavo in mislimi na preveč koncih … Prihajam v leta, ko se telo razhaja z duhom in se včasih tudi spreta, ko duh bi, telo pa noče in ne zmore več!
Čakalnice na psihiatriji so polne ljudi, ki so sprti sami s sabo, s svetom okrog sebe in ne nazadnje s Svetim. Vrste pred spovednicami pa pričujejo o ljudeh, ki bi bili radi eno s Svetim, s svetom. In s seboj!