Sreda, 24. januar
»Glejte, sejalec je šel sejat!«
(Mr 4, 3)
Prilika o sejalcu je znana. Čeprav se imenuje Prilika o sejalcu, se običajno zaustavljamo ob semenu. Ki ga je sejalec tako neprevidno raztresal, da je zašlo med trnje, na pot, na skalo in, hvala Bogu, vsaj nekaj tudi na njivo, na plodno zemljo.
Namesto s semeni se tokrat raje primerjajmo s sejalcem. Ki je šel sejat, ne sadit!
Zdi se mi, da smo v življenju dostikrat škrti. Svojo ljubezen do bližnjega in do Boga zelo varčno razporejamo in sadimo posamična semena v lepo vnaprej pripravljene luknjice. Zelo ekonomično, zelo varčno, zelo previdno, zelo preudarno in zelo preračunljivo. Za vsak slučaj, če ne zraste in da ne bom ostal brez ljubezni do bližnjega in do Boga, jo bom nekaj pustil v predalu. Za črne dni in za boljše čase. Za jesen življenja, ko bom star in bom imel čas za pobožnost.
Svetopisemski sejalec pa prav nič previdno, še manj preudarno in prav nič preračunljivo siplje semena in kamor pade, pade! Zavedajoč se, da ni toliko odvisno od semena, ki pač mora umreti, če hoče obroditi, pač pa od zemlje, kamor seme pade! Od kamenja in trnja. In še največ od tistega, ki daje rast!
Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša! (glej Mr 4, 9)