Gregor Čušin je z dramskim projektom Hagada pokazal, kot pravi, da »kristjani nismo mračnjaški in utesnejni zresnjenci mrkih obrazov, kot nas mnogi vidijo, ampak veseli ljudje, sposobni sproščenega smeha«.

Po treh letih in okrog dvesto ponovitvah smo čakali Hagado 2, nadaljevanje, ki se je ponujalo kar samo po sebi. Vendar Gregor zna presenetiti in pred meseci je krogu svojih prijateljev prvič predstavil monokomedijo Evangelij po Čušinu. Do sedaj je imel že kar nekaj ponovitev (na uradno premiero še čakamo), odzivi pa so, milo rečeno, odlični.

Se vam ne zdi naslov precej predrzen? Kot da imamo novega Juda ali Tomaža. Vi pa ste vendar resen mož in katoličan …
Po Hagadi sem zares želel narediti Hagado 2, pa sem se nato raje »lotil« Mojzesa, oziroma zgodbe o prehodu skozi morje. Potem pa se je pojavila ‘Da Vincijeva šifra’, pa Judov evangelij. In medijski pomp in pogovori z ljudmi, ki so te stvari jemali preveč ali premalo resno, so me pripravili do tega, da sem »zamenjal temo«. Če se lahko prav vsak »idiot« vtakne v evangelij, se ga bom lotil pa še sam. In to je to.

Ste se »bali« teologov?
Odkrito lahko rečem, da sem se bal. Pa ne toliko zaradi teoloških stališč, ampak bolj zaradi odziva: »Pa kaj se gre, predrznež?!« Zato sem preveril svoje namene – ko sem imel že približno izdelan koncept – pri duhovniku, profesorju na teološki fakulteti. In mi je pojasnil, da je evangelij med drugim tudi literarna, književna zvrst: pripoved o besedah in dejanjih Jezusa Kristusa. To me je pomirilo in vzpodbudilo: gre pač za moj pogled na Jezusa in njegovo delo.

Če primerjava Hagado in Evangelij po Čušinu …
… je Hagada otrok, ki sem ga prerasel. Ko zdaj igram Hagado (še vedno je na repertoarju Mestnega gledališča), se počutim kot v premajhni obleki. Za razliko od Hagade, kjer sem pobral »štose« in zgodbe od vsepovsod, le dve zgodbici sta bili moji, je v novi predstavi vse moje, razen dveh ali treh drobcev. V novi predstavi sem, vsaj tako se mi zdi, bolj ostro in odločno zarezal tako v humornost kot tudi v resnost. Zadnjič me je duhovnik, ko me je povabil, naj pridem igrat v njihovo župnijo, prosil, naj mu povem, kaj je vsebina predstave, da bo znal napisati vabilo v župnijski list. Rekel sem mu: »Gospod župnik, če vi ne veste, kaj je vsebina evangelija, vam tudi jaz ne morem povedati! Evangelij, povedan na resno neresen način. Ali pa neresno resen. Po Čušinovo.«

Kaj torej želite povedati z novo predstavo?
Želel sem kot katoličan spregovoriti katoličanom, vernik vernikom, Jezusu zastaviti par vprašanj, ki morda mučijo še koga. Predvsem pa sem hotel na glas povedati svoje mnenje o nekaj bolj ali manj aktualnih dogajanjih – predvsem v Cerkvi. In to na ljudem prijeten, humoren način.
Verjamem v smejočega Boga. Dokaz, da je Bog duhovit, lahko najdem že takoj, ko se pogledam v ogledalo. Moje telo, čeprav brez dvoma lepo, z vsemi izrastki in pritiklinami je vsekakor delo in rezultat božje ljubezni, duhovitosti in humorja. Drugo, v kar sem prepričan in bi morda tudi rad povedal s predstavo, je, da je bil Jezus igralec in humorist. Nastopal je pred množicami, torej je bil tudi dober govorec. Znal je pripovedovati zgodbe. Če bi bil dolgočasen govorec, ga množice ne bi poslušale ure in ure, pa če bi imele njegove zgodbe še tako globoko vsebino. Prepričan sem, da je moral množicam prilike in zgodbe – vsaj nekatere – pripovedovati z nasmeškom na ustih, kot humorne zgodbe, kot anekdote. Ker če bi on ljudi resno ozmerjal in rekel: »Vi ste ovce, jaz pa pastir«, bi ga kamenjali na licu mesta, nikoli ne bi prišel do križa (smeh). Brez kančka smisla za humor lahko primerjavo z ovcami vzamemo kot žaljivo. Da ima Bog smisel za humor, vidimo tudi v našem vsakdanjem življenju, v vsakdanjih dogodkih.

Kristjani razumemo humor, si »upamo« smejati?
Nekoč je v eni župniji po predstavi Hagada prišla k meni gospa in vprašala: »Pa je naš gospod župnik vedel, kaj boste vi igrali?« Rekel sem ji, da ne vem, če je vedel, da pa me zanima, če ji je bila predstava všeč. »Ja, tako sem se nasmejala! Ampak ne vem, če je bilo prav.« Bilo ji je smešno, ni pa vedela, če je prav, da se je smejala. Kar se tiče krščanskega humorja, smo precej »zaprti« oziroma stvari ne poznamo. Izgubili smo 60 let v veri nenaklonjenem sistemu, kar se pozna tudi na odrih. S svojo novo predstavo moram zato »v farovž«, med verne ljudi, ki poznajo evangeljsko zgodbo, ki jo živijo in imajo do nje tak ali drugačen odnos. Kdor ne pozna evangelija, se bo med mojo predstavo morda dolgočasil, zagotovo pa je ne bo v polnosti razumel.

Čemu se danes najraje smejimo?
Drugim. Sebi nikoli. Tudi če komedijant brije norca iz sebe, se v resnici dela norca iz vas. Žal se vse prepogosto zgodi, da nivo komedije oz. humorja zdrkne »pod pas«. In to ne le zaradi ustvarjalcev, ampak tudi zaradi »želje« gledalcev, ki zahtevajo sprostitev. Jaz pa mislim, da pravi humor da človeku še kako misliti. Še tako smešno šalo, ki je brez »osti«, bom takoj pozabil, pa če sem se ji še tako smejal – dobra šala pa nekaj pove! Prijatelj mi je po predstavi Evangelija rekel, da so najbolj smešni prizori tudi najbolj globoki.

Pri gledaliških kritikih je mogoče dostikrat zaznati vnaprejšnje nezaupanje do komedije …
Komedija vedno hodi po robu, bolj kot drama ali tragedija. Kaj je žalostno, se vsi strinjamo: nekdo umre, nekdo je nesrečno zaljubljen … Pri tragediji vemo, kdaj bodo ljudje jokali. Kaj pa je smešno, dojemamo različno. Nekaj, kar je meni smešno, drugemu ni, nekaj, kar se zdi meni žaljivo, je drugemu smešno, kar je meni sveto, je drugemu lahko smešno … In obratno. Pri tragediji je rob jasno določen, komedija pa ima robove zelo različnih stopenj in hoja po njih je veliko težja. Komedija je zahteven žanr prav zato, ker nikoli ne veš, kakšen bo odziv gledalcev.

Pa vseeno se mi zdi, da komedija ni cenjen žanr …
Vsi bi se radi smejali, hkrati pa tega ne cenimo. Komedija je kot solata. Gre pravzaprav za malo »trave«, ki jo vržemo v posodo. To res zna vsak. Ni je treba kuhati ali peči in tudi začini si jo vsaj po svoje. Pa vendar je del vsakega dobrega kosila. Ko govorimo o zdravi prehrani, je vedno na prvem mestu zelenjava. Podobno je s komedijo. Biti smešen je nekaj drugega kot ljudi zabavati. Biti zabaven je nekaj višjega, pomeni hoditi po robu in ne zdrsniti z njega v cenenost. In ravno zato je komedija težka in zahtevna zvrst. Nikoli ne ustrežeš vsem. In nikoli nisi do konca gotov, da si šel prav.

Je lahko komedija vrhunski umetniški dogodek?
Ne LE lahko, komedija JE vrhunska umetnost!

Ksenja Hočevar