PESEM NA ZADNJI DAN LETA

V novo leto vstopam s 145 evri na računu.
144,62, če sem natančen.
Ni veliko, a bilo je že huje.
Nad vodo sem.
Nisem v minusu.
Nisem v minusu v letu vojne.
Še vedno je dovolj daleč, da ne slišim bomb,
fronto, ki divja v moji duši pa uspešno ignoriram.
Ker nisem v minusu.
Nisem v minusu v letu,
ko so mi otroci dali vedeti,
da nisem dober oče
in ko ženi ne verjamem več,
ko reče, da sem ji dober mož.
Nisem v minusu v letu,
ko sem postal sirota.
V letu, ko mi je umrla mama,
dve teti, stric
in tik pred ciljno črto še papež.
Resda zaslužni,
a tudi tete in strici niso brez zaslug
in so zaslužni za marsikaj.
Da o mami sploh ne govorim.
In o očetu.
Njune zasluge me držijo nad vodo.
Da nisem v minusu.
Vem, da se staram.
A z mano se stara svet.
In umira.
Umrla sta kraljica in Lado Kralj.
Gorbačov in Robbie Coltrane.
Ray Liota in Rac.
Aki, Massimo in sosed Lojz.
Mislim, da je Kevin Keegan še živ,
ne vem pa, če je Hamburg še v prvi ligi.
Nisem v minusu v letu,
ko nisem zrasel niti za centimeter,
pridobil pa sem na teži.
Nisem v minusu v letu,
ko se je to, kar sem imel za skalo,
izkazalo le za velik kup kamnov.
Nisem v minusu.
Nisem!
Nisem v minusu v letu,
ko nisem izdal nobene knjige,
starih pa prodal bolj malo.
Premalo, da bi imel na računu kaj več kot 145 evrov.
144,62, če sem natančen.
Evro za vsak tisoč odrešenih iz Razodetja.
In 62 centov, da jih rešim še 620 po svojem izboru?
Nisem v minusu,
ker me »gimnastičar na plusu«
rešuje dolgov.
In nisem v minusu.
Nisem še v minusu.
Še ne.
Nisem si še privoščil zadnje večerje.
Ko greš, pojdi v stilu, pravijo.
In včasih je treba iti.
Če ne drugega, vsaj komu na živce.
Srečno!

Leave a comment