PESEM O NEKEM NOVEMBRU
November je najin mesec, draga moja
Petintrideset let, kar sva začela skupaj šteti dneve
Petintrideset let, kar sva, smrkavca,
na večernem sprehodu zatipala skozi temo,
v želji, da bi se prijela za roke
In z leti spoznaš, da moraš biti hvaležen
za vsako jutro v katero se zbudiš
in zatiplješ nekoga ob sebi
O čem sva razmišljala takrat?
O čem sva sanjala?
Kaj vse sva načrtovala?
Primi me spet za roko, draga moja
Tu sva
Lahko bi ne bila
Ozri se naokrog
Mnogi so sami
Mnogi so se sprli
Mnogi razšli
Mnogi so zapuščeni
Mnogi razpuščeni
Mnogih ni več
Midva pa sva še
In se drživa za roke
Poglej me:
nisem več lep kot sem bil na nekoč,
zgoraj premalo, spodaj preveč
Zamenjal sem lase za kilograme
A roko na srce:
tudi tebi čas ni prizanesel, kar poglej se
A lepota, zaradi katere si mi bila všeč,
lepota zaradi katere te še zmeraj ljubim,
se ne meri v gubah
in povešenih delih telesa,
ki se jih, pa čeprav so nam še tako všeč,
ne spodobi na glas izreči, kaj šele zapisati
in so žrtve neusmiljene gravitacije
A se z leti lepota kaže prav v gubah
in povešenih … delih telesa
In v pogledu,
ki je še zmeraj tak kot na tisti fotografiji
na kateri praviš, da te spominjam na Toma Cruisa
Stisni mojo roko, ljuba
Priznam:
z leti sem postal redkobeseden … ti pa si se razčvekala
Ne povem ti več vsega, kot včasih … zapiram se vase
Ti pa hočeš vedeti vse … in preveč sprašuješ
Najini pogovori verjetno res niso snov za telenovelo,
a najino življenje je bolj razburljivo in usodno
kot vsaka telenovela
že samo zato, ker je resnično
Drži mojo roko in je ne izpusti
Ne šepetam ti več zaljubljenih bedarij na ušesa
Redko te objamem
in še redkeje rečem, da te imam rad
A vem, da me ljubiš
In vem, da veš, da te ljubim tudi jaz
In vem, da bi rada tudi slišala,
to kar se ti zdi, da veš
A upam vsaj, da občutiš … da te ljubim.
Tu sva
Drživa se za roke
O čem razmišljava?
Še sanjava?
Še kaj načrtujeva?
Življenje naju ni šparalo
Bog je kmet
Bog je kmet, ki ima veliko njivo in premalo delavcev
in zato z bičem udari po vprežni živini
večkrat kot se to zdi človeku prav
Prevečkrat
In premočno
Bog večkrat ravna nerazumljivo
Nerazumljivo
A vendar: ne nerazumno
To je najina vera
Zato sva z Njim že barantala … kot Abraham
In se borila … kot Jakob
Ga prosila … kot Ana
Jokala pred Njim … kot David
Pa tudi plesala
In bova vstala … kot Kristus
In ostajava vprežena v jarem
za katerega Kristus pravi, da je sladak
In vlečeva breme, za katerega Kristus trdi, da je láhko
In vlečeva voz po ozki in strmi poti
skozi šivankino uho
Draga moja
Še sva tu
Še
Ne izusti moje roke … slišiš
Drži me!