Ljubi moj sveti Alojzij!

Včasih sem kar malo hud na vas nebeščane, saj se mi zdi, da se premalo brigate in zanimate, kaj se godi tu doli v naši tako imenovani »solzni dolini«, oziroma kot bi vsaj v tvojem primeru lahko rekel »v dolini šentflorjanski«! In da ne bo pomote in zamere: nikakor vas ne obtožujem, da se ne odzovete, ko se v molitvah in prošnjah obračamo na vsa in vas prosimo za posredovanje pri višji inštanci. A premalo vam je mar, kaj se z vašim imenom in likom godi tu doli.

Vem, da si, ljubi moj sveti Alojzij, prav hrepenel po smrti, da bi čimprej okusil nebeške radosti, da ti je bilo tuzemskega življenja mar le v toliko, kolikor te je vodilo k Bogu, da si teh svojih triindvajset let večinoma premolil in preklečal – za razliko od mene, ki sem se štiriindvajsetleten poročil in se mi je zdelo, da sem šele takrat začel zares živeti – in da morda misliš, da zaradi teh kratko odmerjenih let za seboj nisi pustil sledi in vtisa. Pa ni res in daleč od tega! Prav zaradi tvoje – reciva ji – popularnosti si precej »obrajtan«, predvsem pa mnogokrat upodobljen svetnik. Da bi poudarili tvojo mladost in pobožnost so slikarji hote ali nehote nekolikanj pretiravali in zato na mnogih slikah deluješ – oprosti izrazu – mevžasto in si postal kar neke vrste sinonim za tisto, kar ti res nisi bil: svetohlinskega pobožnjakarja.
Sam sem neštetokrat slišal, da so za koga rekli, da se drži kot sveti Alojzij, pa tega nikakor niso mislili kot pohvalo.

Žal je tako, da ljudje pridelamo, prodamo, kupimo in pojemo ogromno kislega grozdja. Hočem reči, da težko verjamemo drugemu, da je sposoben tega česar sami ne znamo in ne zmoremo. Ti, ljubi moj sveti Alojzij, si se na pragu pubertete posvetil Deviški Božji Materi, ji obljubil čistost misli, duha in telesa in obljubo tudi držal, medtem ko večini pubertetnikov skupaj z radovednostjo podivjajo hormoni in njihov čolnič potegne v nemirne in kalne struge, potem pa – ne vem. Osramočeni ali kaj – še globoko v stara leta pljuvajo in blatijo tiste, ki so zmogli drugačno pot. To ti lahko potrdim iz lastne izkušnje, saj sem žalosten in razočaran prebiral spletne komentarje pod člankom, v katerem sva z ženo spregovorila o čakanju s spolnostjo do poroke. 

Mislim, ljubi moj sveti Alojzij, da bi ti ne smelo biti vseeno, kaj se o tebi misli in govori, kako se te upodablja, saj si vendarle zgled vsem nam, še posebej pa otrokom, našim pubertetnikom. Res da si bil princ, nisi bil pa princeska na zrnu graha in tvoje življenjske odločitve so bil še kako možate. Daleč od mevžaste podobe, ki se nam ponuja z oltarnih slik. Stori vendar kaj!

In da ti pojasnim še »dolino šentflorjansko«: s pesmijo k tebi, znamenitim spevom »Alojzij sveti, cvet mladosti« se konča Cankarjevo »Pohujšanje v dolini šentflorjanski« v kateri biča našo slovensko svetohlinstvo in tako doda še eno od pik na i izkrivljanju tvoje prave podobe.

Ljubi moj sveti Alojzij! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI