Ljubi moj sveti Avguštin Canterburyjski!
Danes, ko se lahko za nekaj deset evrov z nizko cenovnim letalskim prevoznikom zjutraj odpravimo v London, samo zato, da se sprehodimo po ulicah, stopimo v kako knjigarno in ob petih spijemo spodoben čaj in smo nazaj še pred koncem Odmevov, si sploh ne znamo predstavljati, kakšen podvig je bila tvoja pot od Italije v Anglijo! V šestem stoletju po Kristusu, ko se je jahalo in hodilo, kot se pač danes vozi in leta! In ko se britanski otok še ni imenoval Anglija!
Bil si predstojnik benediktinskega samostana v Rimu, v katerem je bival tudi kasnejši papež Gregor Veliki. Ko rečem »bival«, je to treba vzeti čisto dobesedno: bodoči papež je namreč svojo lastno hišo spremenil v samostan, ti, Avguštin, pa si kot predstojnik samostana postal Gregorjev šef! In ko je bil Gregor izvoljen za papeža, je postal šef tebi! In te poslal v Anglijo, ki to takrat še ni bila.
Je bilo poslanstvo, ki ti ga je zaupal, kazen ali nagrada za tvoje šefovanje njemu, vesta le vidva. Na pot si se, kot rečeno, podal, a kmalu scagal. Kajti kot danes angleški nogometnimi navijači, so prebivalci britanskega otoka že takrat sloveli kot barbarski huligani in se torej ne gre čuditi, da danes pred divjimi hordami z Otoka trepeta, če že ne ves svet, pa vsaj Evropa, kajti kri ni voda, in tudi ti si se ustrašil strašnih novic o otočanih in si se obrnil in vrnil v Rim.
A Gregor ni odnehal in te je poslal še enkrat. Ne vem, ali si preplul ali preplaval Rokavski preliv, a dejstvo je, da si lastnoročno krstil pol Anglije, ostalo polovico pa že ta, krščena polovica.
In to ni edino uspešno sodelovanje med kakšnim Avguštinom in kakšnim Gregorjem, ki ga pozna zgodovina.
Jaz sem Gregor, mojemu tastu pa je ime Avguštin. In sodelujeva zgledno: za v zgodovinske čitanke in družinske priročnike. Le s to razliko, da je v najinem primeru Avguštin »veliki«, Gregor pa gre in naredi kar mu rodbinski papež naroči, ker čeprav je hiša njegova, ve, kdo je predstojnik!
Ljubi sveti Avguštin! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
