Ljubi moj sveti Bonifacij!

Bonifacijev vas je v nebesih kar nekaj. Ne ravno toliko kot Janezov, Frančiškov ali Marjet, a ravno zadosti, da vlada zmeda. In da pride do pomot, ko ti kdo potisne v roko škofovsko palico in na glavo povezne mitro in se človeku zazdi, da se ga je Miklavž malo napil in zamenjal zimo za pomlad.

Upam, da mi z Miklavžem ne bosta zamerila, a vsaj ti, ljubi moj sveti Bonifacij, si znal pregloboko pogledati v kupico in zvrniti kakšno preveč. Tako piše. In piše tudi, da nisi prav nič zgledno živel. Da si krščen sicer bil, a se za krst nisi dosti brigal, ne za druge zakramente, in da si si dolgo časa postiljal na koruzi. Potem pa je tvojo priležnico in gospodarico, katere premoženje si upravljal, (Mejdun: pa sem v enem stavku zaobjel sodobne partnerske odnose in zveze!), zapekla vest in te je poslala v lov na relikvije, da bi si s češčenjem svetniških mučencev izprosila milost odpuščanja. Niti misliti pa si ni mogla, da se boš ti vrnil k njej kot mučenec in da bo tvoje truplo častila kot relikvijo in nad tvojim grobom sezidala cerkev. Ali pa se ji je morda čisto malo sanjalo, saj si se ob slovesu šalil prav na ta račun, rekoč: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, bi ga sprejela?«

No, na svoji poti si prišel do Tarza, ki je znan kot rojstni kraj apostola Pavla oziroma rojstni kraj preganjalca kristjanov Savla. In prav tedaj so kristjane v tem mestu spet divje preganjali. Ni bil kriv Savel, ki je bil že kakih tristo let pri Bogu, pač pa cesarski namestnik Simplicij.
Ko si, ljubi Bonifacij, zagledal kruto preganjane in mučene sobrate, ti je zavrela kri – kar je malo nenavadno, saj skupaj s Pankracijem in Servacijem veljate za »ledene može« – in si skočil med preganjalce in preganjane, slednje bodril, prve pa junaško izzval. 

In si dobil, kar si prosil. Zgrabili so še tebe in te vrgli v vrelo olje. Ki pa ni imelo učinka, kajti kri ti je očitno zavrela na višji temperaturi. Da bi si ohladili jezo, so ti odsekali vročo glavo, tvoja duša pa je – brez dvoma še topla – prišla v nebesa.

Tvoje ime, ljubi sveti Bonifacij, izhaja iz latinščine: bonum facere – delati dobro. Torej bi se v vseh nas, posebej v tistih, ki smo krščeni in se imenujemo kristjani, moral skrivati en Bonifacij. Nekdo, ki dobro dela … Ki dela dobro. 

Verjamem, da se dobro skriva v vsakem človeku. Le da pri nekaterih pozeba opravi svoje, pa dobro malo zamrzne, pa malo pozabijo na krst in ostale zakramente … na Boga.

Ljubi moj sveti Bonifacij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nas varuj tovrstne pozebe in nas ogrej z božjim žegnom, da nam bo zavrela kri za prave reči.

Gregor

 

PRISLUHNI