Ljuba moja sveta Cecilija!
Pravijo, da smo Slovenci – zaradi številnih cerkva postavljenih Bogorodici v čast – Marijin narod, spet drugi nas – zaradi Cankarja in njegove pikre besede – označujejo za Šentflorjance, glede na količino vina, ki ga iztočimo in popijemo, bi se lahko imeli tudi za »Martinčke«, a meni se zdi, da smo še najbolj tvoji, ljuba moja sveta Cecilija, kajti pregovor pravi: »En Slovenec – en Slovenec, dva Slovenca – dva Slovenca, trije Slovenci – pevski zbor!«
In ker petje, ne le cerkveno, spada pod tvoj patronat, in ker se sleherna fara v naši deželici ponaša z vsaj enim pevskim zborom, in ker se še naše najvišje politično predstavniško in zakonodajno telo imenuje Državni zbor, po službeni dolžnosti bdiš nad nami, pa čeprav naše petje dostikrat ni posebej ubrano, včasih zaradi »martinovanja«, včasih pa zaradi popolne odsotnosti posluha!
In to slednje leti predvsem na Državni zbor. Ki bi moral pravzaprav po defoultu in po ustavi zveneti v večglasju, pa se vedno znova hočejo vrniti na enoglasne in enoumno viže, predvsem pa se državnozborci, naši slavni parlamentarci, namesto petja odločajo za nerazumljivo, včasih pa celo nerazumno mrmranje v slogu Zbora Donskih kozakov.
A ker jim še vedno zadostno število ljudi ploska, je kakor je!
A priznam: malo sem zašel. Kot pač lahko zaide človek, ki blodi brez luči po mračnih in temačnih hodnikih podzemnih katakomb. V enih takih – v tako imenovanih Kalistovih katakombah – so l. 1854 poleg kripte papežev našli tudi tvoj grob. Pa se niso vznemirjali, kako to, da počiva mlada devica med škofi, spoznavalci in mučenci, temveč so bili veseli, ker so tako dobili dokaz za tvoj zgodovinski obstoj, ki so ga prej imeli bolj za legendo temelječo na starodavnem pasijonu.
Je pa treba priznati, da zgodba tega pasijona res zveni bolj kot legenda: kako si svojemu poganskemu ženinu Valerijanu na poročno noč razodela, da angel bdi nad tvojo deviško čistostjo, in da se je Valerijan dal krstiti, da bi mogel videti tega angela, in ko ga je krščen uzrl je videl, da te angel venča z lilijami in vrtnicami. Da je Valerijan umrl kot mučenec, mučeniška smrt pa je čakala tudi tebe. Zažgali so te, pa si iz peči prišla nepoškodovana, rabelj te je skušal obglaviti, a si živela še tri dni in v tem času svoje imetje razdelila revežem.
In kje je v tej legendi in poeziji petje?
Menda si med poročno slovesnostjo v srcu prepevala Bogu in tako so te postavili čez petje in glasbo. Se pa bežno spominjam, ko sem v svojih pubertetniških letih poromal v Rim in smo med drugim obiskali tudi tvoj grob, da nam je takrat vodič razlagal, da je šlo za napako pisca, ki je opisoval tvoje življenje: za zamenjavo glagola peti in goreti ali nekaj podobnega. Pa ne vem … Nikoli kasneje nisem zasledil vsaj podobnega podatka, tako da gre lahko za izmišljijo dotičnega vodiča ali pa za disharmonijo v mojem spominu.
Ljuba moja sveta Cecilija. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo čim manj fušali … na vseh področjih našega življenja, ne le pri petju.
Gregor
PRISLUHNI
