Ljubi moj sveti Egidij od svetega Jožefa!

Najprej je treba povedati, da si resnično človek mnogih imen.
Že pri krstu si namreč dobil kar tri: Frančišek Anton Paskal. Ko si vstopil v samostan – frančiškanski, kakopak, kam drugam pa naj bi fant s podporo treh tako lavnih frančiškanskih imen sploh lahko šel – so ti nadeli redovno ime Egidij, ti pa si si za zvrhano mero ob vse to izprosil še pritikljaj: od svetega Jožefa. 

Kajti svetega Jožefa, varuha družin, si še posebej rad častil. Morda zato, ker si že zelo zgodaj izgubil očeta, pa si dobil nadvse skrbnega očima, ki je skrbel zate in za vso družino s pravo očetovsko ljubeznijo. Podobno kot je sveti Jožef stopil v velikanske božje škornje, če se smem tako izraziti, ko je skrbel za Marijo in seveda za Jezusa.

In Jožef se je nekoč izkazal za zares dobrega skrbnika tudi tebi, ko te je – kot je njega nekoč angel – v sanjah potrepljal po rami, te zbudil in … rešil. Kajti samostanska celica je bila vsa v plamenih. Pa ne zaradi goreče molitve, med katero si zaspal, temveč zaradi sveče, ki je dogorela, potem ko si zaspal in bi lahko ogenj uničil ves samostan. Tako pa se je vse dobro in srečno izteklo.

Z vsemi svojimi imeni si lahko tako patron in božji varuh mnogim Frančkom, Tončkom. Tilnom, Paskalom in celo Jožefom. Mnogi Franceljni, Toneti, Ilji, Paskali in celo Jožeti se lahko po tebi zgledujejo. Pa ne le oni, ampak vsi.

Tvoja življenjska ali – kako naj rečem – svetniška zgodba je res posebna. Predvsem zato, ker ni nič posebnega: bil si najprej samostanski kuhar, nato pa samostanski vratar. A svoj poklic si vršil s tolikšno predanostjo, popolnostjo, zvestobo, natančnostjo … skratka: s tolikšno ljubeznijo, da so te že za časa življenja častili kot svetnika.

Kot rečeno si svoje delo najprej opravljal v kuhinji, a tvoji predstojniki so sklenili, da tolikšna predanost in svetost ne sme ostati nezapažena. Ker te – za zgled – niso mogli kar tako postaviti na oltar, so te postavili na portal oziroma na porto, da so te lahko opazili tako obiskovalci kot mimoidoči in vsi, ki so bili deležni tvoje ljubezni.

Kakšen svetel in pomemben zgled za vse nas. Kakšen poduk: Z vsemogočimi pobožnostmi se trudimo pridobiti svetost, ta pa se skriva v ponižnem in zvestem opravljanju svojega poklica, svojih vsakodnevnih obveznosti. Ki so nam tolikokrat odveč in v breme … pa so vendarle stopnice do nebes.

Ljubi moj sveti Egidij od svetega Jožefa. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da se bomo od tebe učili in prevzeli vsaj majhen odblesk tvoje ponižne zveste ljubezni v malih vsakdanjih rečeh.

Gregor

 

PRISLUHNI