Ljubi moj sveti Filip Neri!

Če bi kdo tvoje ime oziroma priimek takole skozi prste in s povprečnim znanjem italijanščine prevajal, bi lahko rekel, da si Črni Filip. 

In ne bi tako zelo usekal mimo, kajti ko prebiram tvoj življenjepis, vidim, da si bil črna ovca svojega časa in morda – kljub svetništvu – komu še danes. Saj drugače ne more biti, ko pa si zavetnik humoristov. In ga ni humorista in ga ni bilo, ki bi bil všeč čisto vsem. Ob vsaki šali se najde nekdo, ki je prizadet in užaljen. Še če se norčuješ samo iz samega sebe, bo rekel kdo, da se to ne spodobi, ker smo od Boga ustvarjeni in Bogupodobni, in je potemtakem Bog užaljen, ker se norčuješ pravzaprav iz Njega. Pa ne vem, če je Bog res tako hitro užaljen.

Se bo našel kdo, ki bo rekel, kako je lahko nek duhovnik in povrhu vsega še svetnik humorist, saj gre vendar za resne in svete reči. A ti, ljubi moj Črni Filip, si do svojega patronata prišel zato, ker si ljudi vzpodbujal k veselju. 

»Bodite veseli!« si govoril. »Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti!« Kakšna fina misel za marsikaterega sodobnega črnogledega pridigarja!

Za tiste čase si gojil še za naše čase nadvse sodobno pastoralo. Organiziral si romanja, prirejal predavanja in koncerte, ki so se odvijali – o, to je danes mnogim hud pregrešek, če ne kar greh – kar v cerkvi. Bil si dober govorec in sloveč spovednik, z darom preroštva in pogledom v duše. Nič čudnega, da si bil znan in popularen, da so te ljudje na cesti zaustavljali ali zijali vate. Zato si se začel obnašati norčavo, da si jih odgnal; in da si imel mir, si se pačil in govoril neumnosti.

Ljudje so te – sicer čisto pravilno – imeli za svetnika, a so zato od tebe pričakovali svetniško vedenje, zamaknjenja in morda celo lebdenje, ti pa si se naokrog namesto v talarju sprehajal dolgi volneni rdeči jopi in obut v velike bele čevlje – kot klovn.
Na ta način si se tudi obranil vseh časti in slave ter se varoval samoljubja.

Pravi humor ni norčevanje, ampak ponižno, vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti
A za dobre humoriste je značilno ravnotežje, da hodijo po robu, a ga ne prestopijo, da vedo, kje sta meja in mera. 

Mnogi svetniki so bežali od sveta in svetnosti, da bi dosegli svetost. Ti, ljubi moj sveti Filip Neri, si kazal kako svetost iskati in živeti v svetu, kako posvetiti svetnost.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI