Ljubi moj sveti Florijan!

Prejmi en lep pozdrav iz doline Šentflorjanske.
In se ti opravičujem, ker ne čutim nobene posebne potrebe, da bi ti pisal. Saj običajno pišem svetnikom, ki jih sploh ne poznam, in tudi sicer človek pač piše nekomu, ki ga že dolgo ni videl … Tvoj obraz pa je – če odštejem ljubo ženo – zadnje, kar vidim zvečer, preden zaspim, in prvo, kar vidim zjutraj, ko spet odprem oči. Saj te je moj pokojni oče naslikal na vrata stare omare, »marajne«, ki zdaj stoji v moji spalnici in v kateri hranim stare gledališke tekste in glasbene CeDejke, ter tako vsak dan med vstajanjem in leganjem gledam, kako zlivaš golido vode na mojo Koroško Belo. In bdiš nad mojo preteklo kariero.

Tudi sicer je tvoja podoba razširjena v naših krajih, saj si namalan, če ne na vsakem drugem, pa prav gotovo na vsakem tretjem gasilskem domu. In gasilskih domov imamo pri nas morda še več, kot imamo cerkva, saj se z gasilskim domom ponaša sleherna slovenska vas, kar ne moremo trditi za cerkve. 

Vsak otrok brez težav na sliki prepozna dva svetnika: tebe, moj ljubi sveti Florijan, in svetega Miklavža. Vsaka babica v križanko brez problemov pod geslo: vodoravno, osem črk, zavetnik gasilcev, sveti … vpiše tvoje ime. Vsak možak vsaj enkrat na leto obišče gasilski dom, ko je gasilska veselica, medtem ko se cerkve, kljub zapovedi, ogne še za veliko noč!

Res je, da si bil pri nas štirideset let v ilegali in si se umaknil s fasad in praporjev, saj je pihal močan vzhodnik, in so se oblastniki bali bolj kot ognja. Ti pa si bdel nad svojim patronatom in se nisi menil iz katere smeri piha.

Me je pa presenetilo, zdaj ko sem prebiral tvoj svetniški življenjepis, da nisi imel nikakršnega opravka z ognjem. Če kaj, si imel opravka z vodo, saj so te med mučenjem vrgli v vodo in utopili. Morda tudi zato tako rad namočiš svoje gasilce in jih požegnaš z dežjem, ko si gasijo žejo na veselicah. Vsaj pri nas moram reči je tako, saj skoraj vsako leto plešemo v dežju! Kot je nekdaj rekel, zdaj žal že pokojni Košnikov ata: »Gašenje hleva je bilo uspešno. Nobena krava ni zgorela, vse so utonile!«

Ljubi moj sveti Florijan! Ozri se milostno na našo dolino šentflorjansko in pogasi naše razprtije. Čuvaj nas časnega in večnega ognja! 

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI