Ljubi moj sveti Gregorij!

Oprosti, ker te nazivam le s tretjino tvojega imena. Če pridodam še Janez Barbarigo, se mi zdi, kot da se pogovarjam s kakim gusarskim kapitanom. A tisto je bil Barbarossa, izmišljeni filmski lik. Ti pa si bil vendarle človek iz krvi in mesa, ne zgolj lik, temveč karakter, nikakršen gusar, ampak škof. In to nadvse vrl škof. Potem pa še kardinal.

Oprosti tudi, ker se bom po svoji stari navadi, ob vsem, kar si v življenju doživel, počel in storil, obesil na nekaj stavkov iz tvojega življenjepisa, kjer piše, da si, ko si postal škof, vseh 279 župnij v dveh letih, obiskal.

Star sem enainpetdeset let. Vse življenje pripadam isti župniji in nikakor ne bom trdil, da še nisem videl škofa na obisku v naši župniji, saj imamo ne nazadnje vsake dve leti birmo (včasih smo jo imeli vsake štiri leta), v teh petdesetih letih smo obnovili farovž, fasado cerkve in si omislili bronaste zvonove … in vse to je bilo kajpak potrebno požegnati s primerno veliko slovesnostjo na katero se seveda povabi gospoda škofa in se gospod škof tudi odzovejo.
Da pa bi videl škofa brez mitre in palice sedeti za župnikovo mizo, kar tako, recimo v torek popoldne, to pa ne. 

279 župnij v dveh letih … to je dve do tri župnije na teden. In to pri prevoznih sredstvih 17. stoletja. Sklepam, da je bila to kočija, v katero so vpregli enega, morda dva konja, ali če sem predrzen – štiri. Še zmeraj se ne more primerjati s 150, 200 in še več konjskimi passati, opli in pegeoti. Ali je morda kriva prav konjska moč, ki potegne prehitro, da eni časa ustaviti?
Dobro. Priznam, da so prostori in kotički v moji hiši in posestvu, kamor le redko zaidem. A – brez zamere – preden sem hišo in posestvo kupil, sem vtaknil nos v čisto vsak najbolj skrit kotiček svoje bodoče lastnine, in ob »primopredaji« sem obrnil prav vsak vogal, da sem preveril, če je vse na svojem mestu in lepo in prav. In če me kdo od sosedov opozori, da se je tam in tam nekaj odkrušilo, da se mi tam in tam pojavlja plesen, in da naj to ali ono le pospravim, grem, pogledam, preverim, pospravim. Prmej, da res!

Ti, ljubi moj sveti Gregorij Barbarigo, pa si župniku, ki se je pritožil čez svoje farane, rekel: »Pravijo, da ima riba duh po glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva – škof in župnik – se ne smeva pritoževati.« 

In omenim še to, da si že kot kardinal vedno prisostvoval pri izpitih bogoslovcev, da si spoznal nove duhovnike in vedel s kom in s čim lahko računaš. Da ni bil račun brez krčmarja in ovce brez pastirja. Danes se zdi, da pijemo »na kredo«, namesto pastirjev, pa črede čuvajo pirati.

Ljubi moj sveti Gregorij Janez Barbarigo! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI