Ljubi moj sveti Hilarij!

Čeprav berem, da si svetnik, berem tudi, da si bil pogan. Če prav berem…

Čeprav berem, da si bil škof, berem tudi, da si bil poročen. Če prav berem …

Pa saj veš, da mene osebno ti podatki prav nič ne vznemirjajo, so pa zadnje čase vznemirjene premnoge pobožne duše, ker se odloča o tem, da bi pobožne in v zakonskem jarmu in očetovstvu preizkušane može posvetili v duhovnike.

 

In se čudim, da ti nadvse pobožno katoliško ljudstvo naše dežele še ni zbilo mitre z glave in  te zbrisalo s seznama svetnikov. Da te še niso amputirali in te odstranili s Kristusovega telesa in se te za vedno odrekli. Tebe, ki si življenje posvetil Edinorojenemu Božjemu Sinu, njegovemu Večnemu Očetu in Svetemu Duhu, ki vse oživlja  in posvečuje. Tebe, ki si življenje posvetil dokazovanju, da je bil ta Edinorojeni pravi Bog in pravi človek. In Odrešenik.

Ljubi moj sveti Hilarij, ti svoje vere nisi podedoval, ni ti bila položena v zibelko, niti je nisi pil z materinim mlekom. Sprejel si jo. Z vsem srcem, vso dušo,  z vsem mišljenjem in vso močjo. Saj je to edini možni način. In edini pravi. Vse ostalo so polovičarske in farizejske utvare!

Pa da me ne bi kdo narobe razumel, in morda pomislil, da se poročen kot sem in – kot mi očitajo – poganskega obnašanja, potegujem za škofovsko kapo in prestol. Še tega se manjka!

Me pa tako čisto informativno zanima, kakšen naziv bi potem imela moja žena?

Bi bila gospa škof? Ali gospa škofova?

Morda škofinja? Ali pa kar škofija?

O tvoji ženi, ljubi moj Hilarij, v tvojem življenjepisu ne piše kaj dosti. Piše pa, da si jo prosil za dovoljenje preden si sprejel škofovsko službo … in se mi to strašno dopade. Marsikdo bi ti sicer lahko očital, da si bil copata, jaz pa iz tega, da tako pomembne odločitve nisi sprejel samovoljno, ampak v soglasju z življenjsko sopotnico, sklepam da si bil dober mož. In si bil zato, morda celo prav zato, dober škof!

Se mi zdi, da manjka ne le moškosti, temveč prav možatosti, mnogim našim pastirjem … Tudi na nižjih inštancah, da ne bodo samo škofje užaljeni, ampak da izkoristim priložnost, ko sem že ravno pri besedi, in užalim vso babjarijo po zakristijah!

Naj bo dovolj, moj ljubi sveti Hilarij, Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!