Ljubi moj sveti Janez Krstnik de Rossi!

Če tvoj priimek tako na hitro in na prvo uho prevedem, bi lahko rekel, da si »rdeči« Janez Krstnik, in mi ta misel, glede na tvojo življenjsko zgodbo, da dve zanimivi iztočnici.

Kot duhovnik si se namreč posvetil najbolj ubogim: revnim, bolnim, brezdomcem … Z ljudmi torej, ki jih je družba odrinila na svoj rob. In te ljudje so že v tvojem času imenovali »proletariat«, z besedo torej, ki je postala širše znana, ko je na njej in seveda tudi na plečih samih proletarcev, Marx zgradil svojo revolucionarno filozofijo. 

Ti, ljubi moj Janez Krstnik de Rossi, nisi nič filozofiral, ampak si se povsem praktično lotil revolucije ljubezni in bi te zaradi tvojega dejavnega ukvarjanja s »proletarci« lahko imeli za enega prvih socialistov, »ta rdečih«, kot jim rečemo, s čimer se pokaže, da je moj prevod tvojega pordečenega priimka povsem na mestu.

Seveda je treba povedati, da tudi marksisti žal niso ostali samo pri filozofiranju, in so prav tako od besed prešli k dejanjem. In marksistične revolucije, kjerkoli na svetu je že do njih prišlo, so se dosledno in vedno rdeče proslavile: najprej z zastavami, potem s krvjo.

Je pa še en razlog, zakaj bi te lahko, ljubi moj Janez Krstnik, imeli za »ta rdečega«. Obiskoval si bolnike na domovih, v bolnišnicah in jetnike v zaporih, ter jih odvezoval grehov po zakramentu sprave. Ogromno časa si preždel tudi v spovednici, saj si rekel, da duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, če drugim pomaga preko spovednice priti do odrešitve. In v Svetem Pismu prerok Izaija piše: »Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna.« (Iz 1,18) 

Ti si torej izpiral vse kar je bilo »rdečega« v ljudeh, greh se te ni prijel, se je pa zato, če se malo pošalim, pordečil tvoj priimek.

Pa še ena stvar je, ki me v zvezi s tvojo življenjsko zgodbo pretrese, namreč: da ti nič ni bilo prihranjeno. Čeprav si bil – in si kot svetnik nedvomno še – božji ljubljenec, si precej trpel na zdravju: zaradi božjastnih napadov vse od mladosti.

Tudi umrl si prav po proletarsko: ubog. Še postelja na kateri si umrl, ni bila tvoja.

Ljubi moj sveti Janez Krstnik de Rossi. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da spere rdečico greha z nas, da se bomo zasvetili in da bomo sveti. Kot ti.

Gregor

 

PRISLUHNI