Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska!
Nisi edina svetnica v nebesih s tem imenom in naše Katarine, Katre, Katice in Katke imajo kar pester izbor. A ko prebiram legendo o tvojem mučeništvu, se mi zdi, da si »šimel« po katerem Bog ustvarja »gajstne babe« … ali kot jim tako pogovorno rečemo: Katre.
Kar pobrskajte po slovenskem slovstvu: kar je pridnih in pobožnih so Marije, kar je mičnih in predrznih so Urške, kar pa je možačastih in klepetavih so pa Katre!
Legenda, ki so jo v naše kraje prinesli križarji, pripoveduje, da si bila kraljevega rodu. Da si se uprla poganskemu cesarju, ki je ukazal darovati malikom. Ker ti sam ni bil kos, je poklical filozofe in govornike, da bi te prepričali in spreobrnili. A z jezikom, ki ga – če ne od rajskega vrta, pa vsaj od tebe dalje – znajo vrteti tebi podobne »Katre«, si učenjake dala v koš in ti njih prepričala in spreobrnila!
Cesar ni odnehal. Vrgel te je v ječo, brez jedače in pijače … A kaj je to, za eno tako »Katro«?! Če kaj, znate za zaprtimi vrati kuhati mulo in jesti kot ptiček. In mimogrede: tebi je skozi rešetke hrano nosil ptiček – golobček!
Nato te je cesar obsodil na smrt s kolesi. Piše sicer, da so bili na kolesih nekakšni ostri noži, ki naj bi te razrezali … a ostanimo pri kolesarjenju. Vidim kar dosti zakonskih mož, ki skušajo svoje »Katre« utišati in ukrotiti tako, da jih posadijo na bicikl. Verjetno si mislijo, da če bodo ženo spravili ob sapo, da bodo prišli do besede. Pa še nisem videl zmagovalca. Možaki potem v upanju na uspeh presedlajo na plezanje, na tek, pa tek na smučeh, pink-ponk, tenis … in kar je še teh »dualnih« športov … a vse kar dosežejo je zdravje in kondicija … ki seveda omogočata daljše življenje.
In tudi ti, moja ljuba sveta Katarina, si preživela.
»Če ne gre zlepa, gre pa zgrda!« si je verjetno mislil cesar, ko ti je nato dal odsekati glavo. A namesto krvi je iz presekanega vratu brizgnilo mleko. Prileteli so angeli in tvoje truplo (legenda ne pove ali z glavo ali brez) odnesli na Sinaj, kjer še danes stoji znamenit samostan, iz tvojega groba pa naj bi kar nekaj časa tekla mleko in olje. In se potemtakem ne gre čuditi, da so te neobičajne »Katre« običajno izvrstne kuharice … in zato z njimi radi potrpimo. Vsaj kar nas je ješčih in sladkosnednih! Kaj pa je par kozjih molitvic v primerjavi s telečjo obaro ali potico?!
Ljuba moja sveta Katarina Aleksandrijska! Redno si omenjena v naših družinskih litanijah, saj si zavetnica učencev in študentov. Pa tudi deklet, zakonskih žena in učiteljev, ter vseh poklicev, ki imajo opraviti s kolesi in noži. Si priprošnjica proti bolečinam v jeziku in za srečno zadnjo uro … in če zaradi drugega ne, se ti zaradi slednjih dveh »patronatov« iskreno priporočam!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
