Ljuba moja sveta Klara!

Po svoje je, glede na to, da si se umaknila v samostansko samoto in za sabo zaprla vrata, kar malo hecno, da si ena najbolj znanih in razvpitih svetnic. In ko rečem »razvpitih«, s tem ne mislim nič slabega, hočem povedati le, da se je o tebi precej govorilo in se še govori, in da ti je popularnost z leti samo še zrasla. Kot je z leti zraslo nebroj samostanov v katerih po redovnih pravilih, ki si jih sestavila, še vedno odmeva molitev in petje klaris. Ja, redu nisi dala samo pravil, ampak tudi ime.

In ker so o tebi pisali tako cerkveni kot svetni zgodovinarji, ker je o tebi spisanih kar nekaj romanov in posnetih kar nekaj filmov, in o tebi tako res čisto vsi vsaj nekaj vedo, se bom s teboj raje menil o čem takem, kar ni znano čisto vsem. Recimo o tem, da si zavetnica televizije, ker si na svoj zadnji zemeljski sveti večer, ko si obležala v bolniški postelji, na daljavo spremljala in doživljala obrede iz cerkve. Ker si jih videla, kot da si tam. Ker si jih gledala, kot jih mi danes gledamo po televiziji … ko so zaradi korona virusa cerkve zaprte, ali pa je število udeležencev, kot smo v tem letu poimenovali mašno občestvo, omejeno zgolj na nekaj ljudi. 

Morda so nate, ljuba sveta Klara, mislili naši škofje, ko so dovolili maše po televiziji, prepovedali pa one, ki se prenašajo po spletu. Ampak to bi pomenilo, da so škofje pozabili na svetega Izidorja Seviljskega, ki je zavetnik interneta, kar pa se mi zdi skoraj nemogoče in je že moral tičati v ozadju kak drug razlog, ki je škofe napeljal do mnenja, da sem duhovno bolj zbran ob TV ekranu, kot pred računalnikom. 

Pa ne bom pogreval teh reči, pripomnil bom le, da je to spet eden od ovinkov Božje duhovitosti, ko klavzuri zavezano nuno, ki se odpove svetu, postavi za zavetnico nečemu tako posvetnemu in pogrošnemu kot so naši Tv programi.

Mi je pa vedenje o tvoji povezavi s televizijo nekoč postreglo s pladnjem sladkih kremnih rezin, kar bi spet lahko imela za Božjo duhovitost, ko si se vendarle, ljuba moja sveta Klara, kot piše in je znano, neprestano postila. Pot me je ravno na tvoj god zanesla na Bled k maši in blejski gospod so pri pridigi obljubili znamenite »Šmonove kremšnite« tistemu, ki bi vedel, zavetnica česa si. In ker se nihče drug ni javil, sem stegnil jezik, blejski gospod pa so na veliko veselje mojih otrok, obljubo držali.

Ljuba moja sveta Klara! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo manj časa preždeli pred ekrani in se bomo raje gledali iz oči v oči ter klepetali v živo in ne prek telefonov. Zato nam vsi svetniki in svetnice božje čim prej izprosite ukinitev mask in socialne distance! Bomo vsi tu doli zelo hvaležni.

Gregor

 

PRISLUHNI