Dragi moj Lazar!
Živ človek lahko vsak dan izve kaj novega … mrtvemu pa je vse jasno!
Tako sem jaz šele z današnjim dnem izvedel, da te častimo kot svetnika. In oprosti, ker se čudim. Saj mi je malo nelogično, da s svetništvom počastimo nekoga, ki je izgubil vero! Tebi, ki si že mrtev, oziroma: še kako živ pri Bogu in v Bogu, je šala jasna … za ostale, ki smo še živi, a vsi tako ali drugače vsaj omrtvičeni, če ne mrtvi, pa naj pojasnim.
Že vse življenje poslušam s prižnic frazo, da je vera prepričanje o stvareh, ki se jih ne da videti in se jih ne vidi. Lazar pa je že umrl, a ga je Najboljši Prijatelj poklical nazaj v življenje. Torej mu je bilo dano pokukati »tja čez«, »preko«, »na ono stran«, »v onostranstvo« … Videl je, to kar mi verujemo. In če je videl, potem je izgubil »vero«. Ki je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo.
Kompliciram, a ne?! Predvsem pa sem se zapletel v šalo do te mere, da ni več smešna! Se zgodi.
Hja, živemu človeku se lahko vse zgodi … mrtvemu pa se dogaja!
In kaj se je tebi dogajalo, potem ko si umrl, to je brez dvoma zanimalo vse, ki so od blizu in daleč prišli na pogreb. Ki se je spremenil v veselico. Vsaj tako upam. Ker če te niso bili veseli, ko se vrneš iz groba, je res najbolje, da se vrneš od koder si prišel.
Ampak povej, Lazar, povej, kako je bilo na oni strani?
Kaj si videl?
Si sploh kaj videl?
Si sploh bil že čez … na oni strani? Ali si le čakal v predsobi? Kot nenapovedan obiskovalec, ki ne ve ali bi se sezul ali ne?
Si bil vesel, ko si prišel nazaj ali bi se najraje vrnil? Od koder si prišel?
Kje so te bili bolj veseli? Na tej ali na oni strani?
In katere strani si bil ti bolj vesel? Te ali one?
In se mnogim zdi hecno, čudno nenavadno in sumljivo, da teh vprašanj – in seveda odgovorov nanje – ni zapisanih v evangeljskem poročilu o Lazarjevi smrti. In povratku.
Popolnoma prepričan sem, da so ga sosedje, znanci in firbci iz bližnje in daljne okolice to spraševali.
Malo manj prepričan sem, da je Lazar odgovarjal.
Precej prepričan pa sem, zakaj Lazarjevih odgovorov ni v evangeliju: da bi mi ohranili vero. Kajti: vera je prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Kot je zapisal Pavel Rimljanom:
»Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.«
In take – polžje – potrpežljivosti nam izprosi, Lazar … vere in upanja, da bomo tudi mi nekoč prilezli iz svojih grobov. Pa ne ven, nazaj … ampak preko, na drugo stran!
Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
