Ljubi moj sveti Leon Veliki!

Znan je rek, po katerem velja lev za kralja živali. Nekateri sicer temu oporekajo s krilatico: »Dokler ne poskusim leva, je pujs zame kralj živali.« in se mi zdi duhovito, in tudi sam temu kar pritrdim, je pa res, da se ne branim ne kurjih kraljic ne govejih predsednikov. A pustimo to živalsko duhovičenje, da me ne bodo vegetarijanci in vegani dali na gavge.

Je pa res, da levu – vsaj pregovorno – nesporno pripada kraljevski naziv, medtem ko še nisem slišal, da bi kdo govoril o cesarju med živalim, ali predsedniku, kaj šele, da bi kdo omenil papeža med živalmi.

In preden me kdo obtoži norčevanja ali skrunjenja papeškega naziva, me, prosim, vzemi v bran, ljubi moj sveti Leon Veliki, ti, ki si bil – vsaj po imenu – lev na papeškem prestolu.
In čeprav je res, da si z levjim pogumom branil Cerkev pred sovražniki, tako pred Huni in Vandali, ki so jo napadali od zunaj, kot pred krivoverci, ki so jo ogrožali od znotraj, je vendarle treba reči, da tega nikoli nisi počel z močjo in krvoločnostjo, ki bi jo pripisali levu, temveč prej blago in preudarno … in res ne vem katero žival bi istovetil s tabo.

Ko je s severa pritisnil divji Atila, »šiba božja« kot so ga tudi imenovali, si mu, ljubi moj sveti Leon, šel naproti. Pa ne z mogočno vojsko, ki bi jo papež lahko brez dvoma sklical pod svoj prapor, temveč s ponižno evangeljsko besedo miru in ljubezni, kot dejansko pritiče Kristusovemu namestniku. In Atila, ki je požigal in plenill vse pred seboj, se je prevzet od tvoje pojave in besed, obrnil in umaknil. Podobno si se čez nekaj let šel pogajat na jug, od koder so proti Rimu drli Vandali. Ti so zaradi tvojega posredovanja kolikor toliko prizanesli mestu, ki mu je takrat grozilo, da bi ne ostalo »večno«, kot ga – hvala Bogu in tebi, ljubi moj sveti Leon – poznamo še danes.

Verjemi, da me to močno nagovarja. Kajti vedno znova sem v zadregi in celo v dvomu, ko kristjani poprimemo za orožje, pa čeprav zato, da bi branili sveto in najsvetejše, kot smo skozi zgodovino kar nekajkrat storili. Saj je sam Božji Sin, ko je stal pred sodbo, dejal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali …« (glej Jn 18,36) in tako naprej, in še pred tem je v Getsemanskem vrtu rekel svojim učencem: »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (glej Mt 26, 52) 

Ne lev, ljubi moj sveti Leon, ti si golob … ki že od Noetovih starozaveznih časov dalje pomeni mir in upanje, pomiritev med nebom in zemljo, v novi zavezi pa prevzame celo podobo Božjega Svetega Duha, ki se »kot golob« spušča z neba.

A zaradi tega ni treba, da goloba razglasimo za papeža živali. In mimogrede: goloba na krožniku si še nisem privoščil, pa čeprav ponekod velja za pravo delikateso.

Ljubi moj sveti Leon Veliki. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in naj se nežno – kot golob – spusti nad nas, da se bomo izogibali meča in oklepali križa.

Gregor

 

PRISLUHNI