Ljubi sveti Leonard!
»Nomen est omen!«, pravijo.
Pri naši hiši se po domače reče »pri mežnarju« in jasno je, da naša hiša stoji tik ob cerkvi. Tako me glasno zvonjenje, vsak petek ob treh popoldan spomni, da je Jezus umrl. Da je umrl zame. Priznam pa, da me zvonjenje kdaj pa kdaj tudi spravi ob živce – ko sem ravno sredi kakšnega pomembnega ali vsaj zanimivega telefonskega razgovora, pa zvonjenja odpihne slišnost in razumljivost ter preglasi besede in včasih celo misel. In v svoji nervozi seveda pozabim, da je Jezus umrl zame.
In – glej, no, glej – nisem vedel, da si za to glasno navado odgovoren in zaslužen ti, sveti Leonard, ki pa nisi od nekdaj nosil tega imena. Pa če pustim pri miru tvoje krstno ime – Paolo, Pavel – ki pomeni »majhen« … tvoj priimek je bil Casanuova.
Opala … O Casanovi pa smo slišali marsikaj.
A če je tvoj neprimerno bolj znan sopriimenjak osvajal srca in telesa deklic, gospodičen in dam … si ti – kot pravi božji Casanova – osvajal duše ljudi … za Jezusa! Ki je dal svoje srce in telo zame.
Zato si priporočal in širil pobožnost križevega pota.
Menda si pridigal – tako piše – s tako vnemo in tako prepričljivo, da so bili ljudje pretreseni, da so navzoči poslušalci jokali in da so se še tako zakrknjeni grešniki spreobrnili!
O, Leonard, takih potrebujemo. Danes pri pridigah ljudje jokajo predvsem zaradi dolžine, spreobrnjenja potekajo v nasprotno smer, pretrese pa nas tako ali tako nič več! Verjamem, da so podobe križevega pota v tvojih časih ljudi ganile … danes pa že pri popoldanskih poročilih na televiziji lahko vidiš takšne grozote … tolikšne rane, kri in krivice … a smo se nanje – malo zaradi naše brezčutnosti, malo pa zaradi količine filmov v katerih se godijo grozodejstva in teče kri … seveda ne za res – tako navadili, da nas filmi ganijo bolj kot pravo življenje, predvsem pa slike križevega pota ob slikovitosti pravega življenja in groznih filmih izpadejo kot petkov popoldanski sprehod!
Pa vendar: verjeli ali ne, verovali ali ne … vsakdo od nas nosi svoj križ. Tisti, ki so močni … tisti, ki verjamejo in verujejo, pa si iz ljubezni do bližnjega naložijo tudi križ bližnjega … ali pa ga vsaj – kot Simon iz Cirene – pomagajo nositi, ali pa – kot Veronika – blažijo bolečine …
Jaz, mežnar, ki ga zvonjenje včasih vrže iz tira, priznam, da se mi moj zdi včasih prevelik in pretežak.
Dragi moj sveti Leonard, obilo žegna ob tvojem godu! Pa nam ga vrni in razlij na nas!
Gregor
PRISLUHNI
