Ljubi moj sveti Leopold Mandić!

Le redko naletim na svetnika, ki je do svetosti prišel v času mojega življenja. No, hočem reči: vem, da si, ljubi Leopold, svojo zemeljsko pot zaključil, ko je bil moj oče še otrok, a za svetnika so te razglasili, ko sem bil otrok jaz. 

Poleg tega je redko, da mi je kak svetnik tako blizu, kot si mi ti. Mislim, prav fizično blizu. Saj drobcen košček tvoje redovne kapucinske obleke nosim v svoji denarnici in bi tako lahko rekel, da mi, kar se spovedi tiče, dihaš za vrat. Vendar pa moram, glede na to, v katerem žepu običajno sprehajam svojo denarnico, resnicoljubno priznati, da mi, kar se spovedi tiče, stojiš za … ja, no, … bom kar rekel – za ritjo. Saj menda ni greh, če tako poimenujem del svojega telesa, čeprav Slovar označi tak izraz za vulgarnega. Se opravičujem, ampak meni zadnjica zveni dosti bolj vulgarno od … no, ja – tega, kar sem rekel prej!

Morda bi kdo pomislil, da zapravljam čas in ga kradem še svetniku, ko s teboj, ljubi moj sveti Leopold, razpravljam o … khmm! … jeziku, pa vendar mislim, da bi se z menoj strinjal marsikateri jezikoslovec, predvsem pa vsak, ki preprosto in odkrito ljubi materinščino, da to, kar Slovenci počnemo s svojim jezikom, ni le narobe, ampak v nebo vpijoč greh, in je potemtakem čisto prav, da se o tem menim z nekom, ki je več kot pol svojega življenja prebil v spovednici. Kot spovednik, seveda, da ne bo pomote. Na pravi strani torej. Čeprav … v spovednici nobena stran ni napačna. Nikakor.

Kar pa se jezika tiče, si tudi pravi naslov, saj delček trpljenja užil tudi zato, ker se nisi hotel odreči materinščini in rodni deželi.

In je seveda prav tudi, da povem, kako sem prišel do relikvije, ki je nosim spravljeno nekje med osebno, zdravstveno in bančno kartico. Kako leto ali dve po tem, ko si bil, ljubi sveti Leopold, uradno razglašen za svetnika, smo se romarji že na povratku proti domu ustavili še v Padovi. Najprej pri tvojem frančiškanskem kolegu Antonu, potem pa še pri tebi. In duhovnik, pri katerem sem bil med romanjem pri spovedi in sem mu med drugim potožil, da le nerad pristopa k temu zakramentu, mi je tam kupil malo relikvijco, ki me tako že več kot petintrideset let spremlja in me, ko pri zdravniku ali na občini ali v trgovini na blagajni vlečem na plano svoje dokumente, opomni, da je čas za spoved.

Ljubi moj sveti Leopold Mandić. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in iz svoje nebeške spovednice izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI