Ljuba moja sveta Lidvina!

Nisem rad bolan. Saj kdo pa je. A priznati moram, da tudi nisem potrpežljiv bolnik. Že zamašen nos in boleče grlo me spravita ob živce, jaz pa se posledično sprehajam po živčnem sistemu bližnje in daljne okolice. 

Hvala Bogu – nikoli nisem bil resno bolan ali poškodovan: kot otrok sem si sicer zlomil roko, a sem se vse poletje še naprej podil naokrog s prijatelji … in z mavčno oblogo. Posledice: nepozabno poletje in krivo zaraščena leva podlahtnica. Že možak sem se moral podvreči operaciji, ker se mi po puljenju zoba luknja ni zacelila. Teden dni v bolnišnici in mesec dni doma, ko sem lahko jedel zgolj pasirano hrano, ko še malo debelejše knjige nisem smel dvigniti in se niti na stranišču nisem smel napenjati. Mislil sem, da bom znorel.

Zato si, ljuba moja sveta Lidvina, niti pod razno ne znam predstavljati, kako je, tako rekoč vse življenje, preležati v postelji. In ko rečem ležati, ne mislim lagodno počivati in poležavati, ampak trpeti hude bolečine. Osemintrideset let si prebila v postelji in spet: ko rečem postelja, to niso mehke pernice, ampak trde gole deske, saj se ti je posteljnina lepila na rane. Kot starozaveznemu Jobu ti je telo gnilo in zaudarjalo. Osemintrideset let!

Če se komu primeri kaj hudega, rečemo, da je »nasankal«. No, ti si »nadrsala«. Med drsanjem si padla, si zlomila rebro, in rana se nikoli več ni zacelila. Ti pa si obležala. In postala nebeška priprošnjica bolnikom in drsalcem.

Bolezen sam na sebi še ne naredi svetnika. Važno je kako bolnik bolezen prenaša.
Tudi ti, sveta Lidvina, v začetku svoje preizkušnje nisi bila ne sveta ne potrpežljiva. In kdo bi ti lahko zameril. Jokala si in tožila, da si kot živa zakopana. Potem pa si sprejela svoj »grob«. Ga premagala. Glede na vse, bi lahko rekli da si »vstala«, pa čeprav si ležala. Svoje trpljenje si vzljubila, ga voljno prenašala in darovala.

In kot k starozaveznemu Jobu, ki so ga, ležečega na kupu pepela, obiskali prijatelji, so se k tvoji postelji zgrinjali ljudje od vsepovsod, preprosti in neuki, pa tudi pomaziljeni in posvečeni, ti pa si svetovala, opozarjala, tolažila in predvsem molila. A prihajal je tudi tvoj angel varuh, prihajala je Marija in prihajal je Kristus.

Kakšen je bil smisel tvojega trpljenja? Bog ve. Bog ve za koga in zakaj, ali namesto koga si trpela? In Bog ve koliko je takih, tebi, ljuba sveta Lidvina, podobnih duš, ki prav blizu nas, doma ali v bolnici potrpežljivo prenašajo svoje bolečine in v ljubezni darujejo svoje trpljenje. In odrešujejo svet.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI