Ljuba moja sveta Marcelin in Peter!

Priznam, da sem, ko sem naletel na vaju, zavzdihnil, ne vedoč, kaj naj vama sploh pišem. O čem naj spregovorim z vama, ko sta mi tako oddaljena, tuja in neznana. Podatki o vaju so skopi, nezanesljivi in še tisto, kar se o vaju ve, naj bi bilo bolj legenda kot res.

A vse, kar vemo o vaju, je povedal in tako v zgodovino spravil vajin rabelj. In legenda gor ali dol, to je podatek, ki je že sam po sebi zanimiv.

Menda sta življenje dala za Kristusa leta 304, v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Sodnik je ukazal, naj vaju obglavijo globoko v gozdu, da bi nihče ne vedel za vajin grob, a neka pobožna žena je grob le našla in s častjo so vaju pokopali v katakombah. Rabelj, ganjen zaradi vajine vere, se je dal krstiti in zgodbo povedal samemu papežu Damazu I.. ki je vajino zgodbo tudi zapisal.

In ko sem še enkrat prebral kratek povzetek vajinih življenj, se mi je utrnila neverjetna podobnost z množico mučencev iz naše ne tako zelo oddaljene preteklosti, ki so, kot vidva, v pozno pomladnih in zgodnjih poletnih dneh, svoja življenja izgubljali – ali morda, kot vidva: dali za Kristusa – in kot pri vama se je to godilo sredi gozdov, z enakim namenom, kot pri vaju, da bi nihče ne zvedel za njihove grobove. In čeprav je nekaj njihovih rabljev spregovorilo, se še vedno mnogo ljudi, celo zgodovinarjev, spreneveda in vse skupaj označuje za legendo. Pravljico, ki bi jo bilo najbolje pozabiti … in s tem spomin in z njim vred trupla teh nesrečnih pomorjenih ljudi, pospravlja v katakombe malo drugačne sorte, kot so bile v vajinem času. Gre namreč za katakombe pozabe, sramu in molka. Kristjanov uradno nihče več ne preganja, a Dioklecijanov duh je na žalost še vedno na preži. In straši.

Kot vajina zgodba, ljuba moja Marcelin in Peter, sta zgovorni tudi vajini imeni. Marcelin namreč pomeni »pripadajoč bogu vojne Marsu«, Peter pa je »skala«. Ki je peklenska vrata ne bodo premagala. 

Ne morem se znebiti misli, da vaju je Vsemogočni Bog v svoji vsevednosti šestnajst stoletij vnaprej pripravil in postavil za zavetnika in priprošnjika teh fantov, ki ležijo pobiti po gozdovih. Fantov, ki so plačali davek podivjanemu poganskemu bogu vojne, da bi postali skala in temelj občestva Boga Ljubezni.

Ljuba moja sveta Marcelin in Peter. Obilo žegna ob vajinem godu, ki ga – o tem ne dvomim – praznujeta skupaj z vsemi tistimi, ki so v oddaljeni, pretekli in polpretekli zgodovini doživeli enako usodo, kot vidva. Naj se ta žegen steče na žrtve in rablje in na vse nas, ki smo potomci enih in drugih, vsi skupaj pa otroci Enega Boga.

Gregor

 

PRISLUHNI