Ljuba moja sveta Marjeta!

Kdor bi na hitro in površno bral tvoj življenjepis, bi lahko prišel do zaključka, da gre za (še eno) žalostno pubertetniško zgodbo.

Kajti, kot pripoveduje legenda, si bila ob času svoje smrti stara petnajst let. Na vrhuncu pubertete, torej. Prišla si v spor z očetom, kar je spet značilna pubertetniška zadeva, ko se najstnik zaletava v bolj ali manj pravilno postavljen ograje s strani svojih staršev, preizkuša trdnost teh ograj, še bolj pa trdnost starševskih živcev, ko vedno znova najde način da pod ograjo, preko nje, skozi ali mimo pride na drugo stran, kjer je pregovorno trava zmeraj bolj zelena, v primeru pubertetnika, pa ga morda zanima zgolj trava. Ki je čisto slučajno na drugi strani.

Piše, da te je imel oče neskončno rad. Kar je spet dokaj značilno: hčerka je očetova princeska, perla … in tudi ti si bila perla, že po imenu. Kajti Marjeta pomeni biser. A oče je ta biser vrgel svinjam, kajti dal te je vreči v ječo, ko je zvedel, da si se dala krstiti … 

Pa smo spet pri pubertetnem obdobju, ko se mnogi starši odrečejo svojim otrokom, ker je le-ta zavrgel njihove ideale. Le da ti, ljuba moja sveta Marjeta, nisi zavrgla zgolj idealov, ampak idole, kajti tvoj oče je bil pogan. Poganski svečenik, celo.

Da kljub vsemu nisi bila tipična najstnica, pa pričuje podatek, da te je v ječi menda strašil hudič pod podobo zmaja, ti pa si ga z božjo pomočjo ukrotila in vpela v verige. Le redki so najstniki, ki znajo krotiti brbotajoče hormone in jih držati na verigi. Prav tako redki so najstniki, ki se svojim staršem upirajo iz pravih in pravilnih razlogov, še bolj redki pa so starši, ki zanjo v vseh teh situacija pravilno odreagirati. Na žalost mnogi ponavljamo žalostni vzorec tvojega očeta, in svojim otrokom zaklepamo vrata in jim natikamo verige.


Ljuba moja sveta Marjeta. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga obilno razlij na starše in njihove pubertetniške otroke, da bo čim manj zgodb, kot je bila tvoja.

Gregor

 

PRISLUHNI