Ljuba moja sveta Mati Tereza!

Mnogi svetnikom je uspel preboj v vremensko pratiko in pregovore: 

»Sveti Matija, led razbija. Če ga pa ni, ga naredi!«
»Na Gregorjevo, se ptički ženijo!«
»Sveta Urša, zelje v kad buša!«
… in še morje takih in podobnih. Je pa treba seveda povedati, da se v pratiko in pregovore ne pride iz danes na jutri, saj je potrebno, kar nekaj časa, opazovanja in seveda pozornosti, da se kak datum – recimo: svetniški god – poveže s ponavljajočim vremenskim pojavom ali kmečkim opravilom.

Nekaterim svetniškim predstavnikom pa je uspelo priti v eksemplarij:

»Šiba kot Elija!«
»Se drži kot sveti Alojzij!«
»Star, kot Metuzalem!«
… in podobno, za kar pa človek potrebuje vsaj trohico znanja, da pravilno razume kam, na koga in s kakšnim namenom leti določena primera.

Zato je seveda navdušujoče, ljuba moja sveta Mati Tereza, da si uspela priti kot pregovor v naše pogovore, ko si bila še živa in še nisi bila uradno potrjena za svetnico. Prav zaradi tega, ker so te že za časa življenja vsi po vrsti, še tisti, ki Cerkve in Boga ne marajo, imeli za sveto.

»Kaj, a si mogoče Mati Tereza?« je in je bilo slišati vsakič, ko je kdo naredil kaj nesebičnega in požrtvovalnega, skratka: nepričakovanega. Na meji svetniškega.

»A si mogoče, Mati Tereza?«

Ti, ljuba sveta Terezija, nisi imela izgovora. Ti si bila »Mati Terezija« in si nesebično, požrtvovalno, nič na meji – ampak prav zares, uradno in čisto dobesedno – svetniško, skrbela za najbolj uboge med ubogimi. 

Ker sem imel priliko, da sem se sprehodil po predmestju Kalkute, lahko iz prve roke pričam, da se to, kar pri nas velja za uboge, še zdaleč ne more primerjati s tistim uboštvom. Uboštvom, ki je seveda tudi gmotno, a v prvi vrsti je to uboštvo telesa in duha. Prav zato so se tvoje »Misijonarke dobrote« razširile po vsem svetu, tudi po tako imenovanem »bogatem Zahodu«, saj se duhovna revščina ne zmeni za denarnice.

Ti, ljuba sveta Mati Tereza, si bila star kot Metuzalem, držala si se kot sveti Alojzij, in si šibala kot Elija po vsem svetu, da si kot Matija dejanski led, razbijala led v katerega so ujeta naša sebična, neobčutljiva srca.

»Svetost ni nekaj izrednega, ni samo za redke izbrance. Svetost je za vsakogar od nas preprosta dolžnost: sprejeti Boga z nasmehom, vedno in povsod.«

Tako si nekoč dejala in tako si vedno in povsod živela, pa čeprav je ta Bog, ki si ga z nasmehom sprejemala, dolga leta molčal.

Ljuba moja sveta Mati Tereza. Obilo žegna za tvoj god. In v kolikor ga nisi že razdala bolj ubogim od nas, ga izlij nekaj še na naša uboga življenja.

Gregor

 

PRISLUHNI