Ljubi moj sveti Matija!

Ti si en tak »adut s klopi« … a se bojim, da ne razumeš, kaj ti hočem povedati, ker (sklepam) nimaš pojma o nogometu. Kako bi ga lahko imel? Dvomim, da se v nebesih kaj dosti menite za »najpomembnejšo postransko stvar na svetu«, v tvojih zemeljskih časih, ko so sicer res že stali stadioni – amfiteatri, pa v njih niso tekali za žogo. In če je kdo rekel, »da bo pustil srce na igrišču« je to mislil krvavo zares in dobesedno. In to za nikogar nikakor ni postranska stvar.
A vseeno vzemiva za primer nogomet, fuzbal, oziroma žogobrc – kot bi se lepo slovensko reklo: trener postavi na igrišče enajsterico svojih najboljših igralcev, na klopi pa sedijo rezerve. Tisti torej, ki niso najboljši. Ki niso dovolj dobri za prvo enajsterico. Ki se tega zavedajo. Da niso dovolj dobri. Sicer ne bi sedeli na klopi, ampak bi tekali po igrišču. Ki se zavedajo, da vsi vejo, da niso dovolj dobri. Ker pač sedijo na klopi in ne tekajo po igrišču. A če se kdo od najboljših poškoduje, če ima kdo od najboljših slab dan, če kdo od najboljših zataji, izda … potem vstopi rezervist. Da zamenja enega od najboljših. In od katerega se – kar na lepem – pričakuje, da bo boljši od najboljšega. In včasih uspe, včasih ne.
Včasih trener na klopi pusti res dobrega. V resnici najboljšega in boljšega od najboljših. Zaradi taktike. Da zmede nasprotnika. Da preseneti navijače.

Oprosti, ljubi moj sveti Matija, ker nabijam s tem nogometom, fuzbalom, oziroma žogobrcom – kot bi se lepo slovensko reklo – ko vem, da o igri nimaš pojma. Saj nisi pripadal enajsterici, ampak dvanajsterim. Čeprav je seveda res, da si bil vpoklican, ko je eden od izbranih – najboljših torej – zatajil. No, ne zatajil – izdal. Ta, ki je zataji, je ostal v igri in celo obdržal kapetanski trak. In čeprav se morda s čudno sliši sta – kljub temu, da so tega, ki je izdal, obtožili goljufije in je žalostno končal svojo kariero – oba igrala po pravilih.

Pa pustiva nogomet, fuzbal oziroma žogobrc – kot bi se lepo po slovensko reklo.
»Sveti Matija led razbija, če ga pa ni ga pa naredi« nas poduči slovenski pregovor … ki pa ni samo slovenski, in ga poznajo vsi tisti narodi, ki tudi sicer poznajo zimo in sneg. Led. In je hecno, ko vendar nisi prebijal ledu … saj kot rečeno nisi bil član prve postave. A tvoj god pade v zoprni prehod zime v pomlad, ko se narava odloča a bo vstala iz postelje ali bo še malo poležala. Verjetno pa je k temu pregovoru pripomoglo tudi dejstvo, da so te upodabljali s sekiro – s katero so to menda tvoji mučitelji pokončali, in so si ljudje zaželeli, da jo po pameti in pametneje uporabiš.
Si pa tudi, kot berem, zavetnik mladih ob začetku šolanja … ko se še odločajo ali bi študirali ali bi še malo poležali. Pa ne potrebujejo sekire, prej palico … in zgled.

Kakorkoli … Ljubi moj sveti Matija! Razbij vseh sort ledovje, ki nas je zamrznilo, vklenilo. Ki nas ovira, da ne moremo pustiti srca na igrišču življenja. 

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

PRISLUHNI