Ljubi moj sveti Pascal Baylon!

Človek, ki se rodi na binkoštni dan, in potem čez dobrih petdeset let na binkoštni dan tudi umre, ne more živeti drugače kot binkoštno: poln Svetega Duha torej. Še posebej, če je ob krstu prejel tudi binkoštno-velikonočno ime.

In pričakovali bi, da je življenje takega človeka razgibano – imenu primerno in Duhu, ki kot veter, »veje kjer hoče in njegov glas slišiš, pa ne veš od kod prihaja in kam gre,« pa ni zmeraj tako. Vsaj v tvojem primeru ni bilo. Ali pa se morda motim, ker pač sodim po zunanjosti in ne vem, kakšni vetrovi so pihali skozi tvoje notranje življenje.

Kakorkoli … takole na zunaj, ljubi moj sveti Pascal, ti je življenje teklo linearno in premočrtno. Kar si si kot otrok zaželel, si hitro dosegel – priti v samostan. In to samo zato, da bi bil lahko neprestano čim bliže Jezusu, ki je navzoč v Presveti Evharistiji. Menda so te kot otroka dostikrat iskali, kot izgubljeno ovco, in te vedno našli pred tabernakljem. Kljub temu, pa si se izkazal kot dober pastir in nisi nikoli izgubili ene sam ovce, in so ti svoje črede zaupali še sosedje.

Zato me čudi, da si zavrnil ponujeno možnost, da bi postal duhovnik dobri pastir, saj bi tako Jezusu postal še korak bliže, ko bi ga lahko v moči Svetega Duha s svojimi besedami priklical v hostijo in ga v tej hostiji s svojimi rokami tudi držal. Razlamljal. Delil. Pa se nisi čutil vrednega.

Prav tako me čudi podatek, ki ga berem v tvojem življenjepisu, da so se zaradi tvoje globoke vere in brez dvoma od Duha vodene modrosti mnogi bogati in revni, preprosti in izobraženi zatekali k tebi po nasvet, ti pa da si pogovore z njimi opravil kar se le da na kratko – saj se ti je mudilo k molitvi in ti je bilo žal vsakega trenutka, ki ga nisi prebil pred Najsvetejšim.

Priznam, da je to rahlo skregano z logiko, h kateri se v svojem življenju nagibam, da je vsak trenutek posvečen bližnjemu posvečen istočasno tudi Bogu, ter da je dejanje ljubezni pomembnejše od molitve, oziroma da je stvarna in dejavna ljubezen najvišja oblika molitve, ki jo Bog, ki je ljubezen, bolj ceni. 

Morda bi kdo rekel, da v tej logiki stojiva vsak na svojem bregu, in na videz brez dvoma tako zgleda. A bregova vendarle povezuje reka, ki teče med njima. In tudi midva si ne moreva biti nasprotna, če sva eno v Bogu … ki je Bog ljubezni. Prej bi rekel, da gre za pihljanje binkoštnega vetra, ki »veje kjer hoče« in enemu piha z leve drugemu z desne, enemu navznoter in drugemu navzven.

Ljubi moj sveti Pascal Baylon! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni, zdaj, ko si Bogu blizu kot si me le lahko, in ga izlij na nas.

Gregor


PRISLUHNI