Ljubi moj sveti Peter Damiani!
Drznil si bom reči, da si nadvse aktualen svetnik. Aktualen – in bom tu rekel »žal« – zato, ker se nekatere stvari v desetih stoletjih, ki so minila od časa tvojega zemeljskega življenja, niso prav nič spremenila.
Preskočiva tvoje žalostno in siromašno otroštvo, kajti vseeno ti je uspelo ne le študirati, temveč tudi doštudirati. Postal si celo učitelj retorike, ob tem pa si bil tudi odličen poznavalec filozofije in teologije. Umaknil si se v samostan, a vendar spremljal kaj se godi v svetu in še posebej v Cerkvi. In zgodovinopisje nam pove, da to niso bili prijetni časi za Cerkev. Niti ne primerni.
Da se ne bom preveč mučil s podrobnim opisovanjem, kaj je tisto kar ni bilo prijetno in primerno, bo najbolje, da povem kaj o vsebini spisa Liber Gomorrhianus, ki si ga naslovil na tedanjega papeža, in v katerem si odkrito pisal – hja, ni drugih besed kot – o spolnih škandalih znotraj Cerkve. O zlorabah dečkov, ki so jih zakrivili duhovniki, škofje pa prikrivali.
Zdaj je jasen tisti »žal« iz uvodnega stavka, saj »žal« tile zadnji stavki zvenijo, kot da sem jih prepisal iz včerajšnjega časopisa.
Pisal si še o sodomiji za samostanskimi zidovi v vseh njenih pojavnih oblikah, pa o celibatu oziroma o tem, kako ga nekateri duhovniki lomijo, ko ga prelamljajo – celibat namreč, pa o kupčevanju s donosnimi cerkvenimi službami in še in še. Tem ti ni zmanjkalo in jih žal ni zmanjkalo vse do današnjih dni.
No, seveda si pisal še o marsičem drugem, zaradi česar te je papež Leon XII. 750 let po tvojem odhodu v večnost razglasil za cerkvenega učitelja in te tako mimo vrste uvrstil v litanije, saj uradne beatifikacije nisi bil deležen. Če smem malce zlobno pripomniti, so se ti razkrinkani grešniki znotraj papeške kurije preko svojih posnemovalcev skozi stoletja tako verjetno skušali maščevati.
Zanimivo in duhovito se mi zdi, da si, ljubi moj sveti Peter Damiani, priprošnjik proti glavobolu. Morda zato, ker je mnoge posvečene zaradi tvojih besed in delovanja bolela glava? In to zaradi sramotnih reči, zaradi katerih nas kristjane, ker so žal še vedno žive in prisotne v naši Cerkvi, še vedno boli glava. In ga ni aspirina in ga ni lekadola, predvsem pa ni kakega Petra Damiania, ki bi glasno in jasno povedal, kar je za povedati, ter storil, kar je za storiti.
Morda si bil posebej občutljiv za te teme, ker se iz tvojega življenjepisa da sklepati, da si bil v otroštvu tudi sam deležen zlorabe. A zdaj že malce natolcujem. Dovolj je.
Ljubi moj sveti Peter Damiani. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da speremo greh in sramoto, in da se končno preneha glavobol.
Gregor
PRISLUHNI
