Ljubi moj sveti Peter Kanizij!
Prebiral sem tvoj dolg življenjepis, precej precej daljši kot so življenjepisi tvojih svetniških kolegov in kolegic. Pa roko na srce: temu dolgemu zapisu bi pravzaprav težko rekli življenjepis, saj je s podatki o tvojem življenju dokaj skopi, strani pa so popisane s podatki o tvojem delu: pisanju, pridiganju, potovanjih.
Torej: prebiral sem tvoj dolg delopis in se spraševal, če si sploh imel čas jesti ob vsem silnem delu, ki si ga opravljal. Kot v današnjih dneh kakšen izumitelj, poslovnež, manager, ki se zakoplje v delo, uspe in dela naprej, kopiči bogastvo, pa ga nima časa uživati … in tudi življenja ne, ki nezaustavljivo teče dalje. Tako si se tudi ti vrgel v delo, uspel, a bogastvo, ki si ga kopičil, je bilo tiste sorte, ki ga ne uničita molj in rja, saj si delal za nebeško kraljestvo, za jed, ki ne mine in za večno življenje.
Ko si se postaral, ko ti je glas odpovedal, da si komajda govoril, kaj šele, da bi pridigal po nekaj ur skupaj, kot si to počel na vrhuncu moči, ko je telo omagalo, da si potreboval palico, si vendarle še poprijel za metlo in čistil samostanske hodnike. In se ob vsem tem še obtoževal, da si nekoristen lenuh. Če pomislim, kako včasih zafrčkam ves dan …
In na samem koncu tvojega življenje in delopisa, zasledim, da si zavetnik Briksenške škofije. Da sva si tako rekoč v žlahti saj prihajam s fare, ki časti dva sveta briksenška škofa Ingenuina in Albuina, ki sta v Brixnu tudi pokopana.
Ljubi moj sveti Peter Kanizij. Ti si se v težkih časih Cerkve, v obdobju, ko je Evropo pretresala Lutrova reformacija, lotil, ne protireformacije, ampak druge reformacije. Drugačne reformacije. Obnove Cerkve si se lotil od znotraj. »Proti heretikom povzdigniti glas, je prav; vendar je mnogo bolj koristno, če se raztogotimo nad lastnimi pregrehami,« si zapisal. In to velja … še danes.
Ljubi moj sveti Peter Kanizij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
