Ljubi moj sveti Peter Krizolog!
Slovenski pregovor pravi, da je molk zlato in da kdor molči, desetim odgovori!
Kaj naj rečem? Še dobro, da nisi bil Slovenec in teh pregovorov nisi poznal, niti se jih – hvala Bogu – nisi držal, sicer bi o tebi vedli še manj kot vemo, ali pa te sploh ne bi poznali.
Je pa res, da Slovenci premoremo tudi drugačne pregovore, in eden takih pravi, da lepa beseda, lepo mesto najde, k čemur bi jaz dodal, da pa prava beseda zadene žebljico na glavico! In ti si teh žebljic zadel ogromno in našel veliko pravih mest za svoje lepe besede, ki niso bile zgolj lepe, ampak celo zlate. Na nek način čisto dobesedno, saj so ti zaradi tvojega prepričljivega nastopa, modrosti in govornih sposobnosti, predvsem pa zaradi tvojih udarnih pridig, nadeli vzdevek »Krizolog«, kar pomeni »Zlatih besed«!
Takole mimogrede naj samo potožim, da je »vzdevek« ena čudna beseda, ki po moje ni ne prava ne zlata. Zato si bom od naših jezikovnih sorodnikov in južnih sosedov sposodil primernejšo, in sicer »nadimak«. Vzdevek je torej ime nad imenom, ime, ki je močnejše od prvotnega, ki človeka ne zgolj označi, temveč mu da karakter in pove nekaj o njem, kdo in kaj, da je.
Kot rečeno o tebi, ljubi moj Zlatobesedni Peter, ne vemo kaj dosti, še priimka ne. Rodil si se v takrat sicer ne, danes pa svetovno znani Imoli, ki se je takrat imenovala Forum Corneli. O tvoji družini in izobrazbi nisem nikjer nič zasledil, edino to, da si kot bister, razgledan in zgovoren mladenič naredil vtis na tedanjega papeža, ki te je tebi nič, meni nič posvetil v duhovnika in nato pomazilil še za škofa.
In kot škof si pridigal. Ob nedeljah in praznikih trikrat na dan. Pridigal si tako in toliko, da si menda celih osem mesecev ostal brez glasu, in so ljudje jokali, ker te niso mogli poslušati, medtem ko mi – če sem malo predrzen, kar sem z veseljem vedno – jočemo, ko poslušamo pridige naših škofov.
Eh, saj se šalim in malo pretiravam, saj so v redu naši škofje, a daleč od tega, da bi si kdo prislužil kak zlatarski »nadimak«, prej kakšnega cvetličarskega, ker rožice pa sadijo, to jim je že treba priznati.
Ali si, ljubi moj Peter, obmolčal, ker te je kaka zlata beseda popraskala po grlu ali je šlo za obrabo glasilk, tega poročila o tebi ne razkrijejo. Sklepam, da ti je ljubi Bog zgolj naklonil malo oddiha, ki si ga sam nisi privoščil.
Ljubi moj sveti Peter Krizolog! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo vedeli kdaj molčati in kdaj ne, predvsem pa, da bomo govorili lepo in kar je prav. In seveda, ko je prav!
Gregor
PRISLUHNI
