Ljuba moja sveta Regina!

Tvoja življenjska zgodba mi ponuja kar nekaj iztočnic za pogovor s tabo.

Tvoja mama je, ko je dala življenje tebi, izgubila svojega. Umrla je ob tvojem rojstvu, verjetno celo zaradi tvojega rojstva. In je seveda res, da ko se človek daruje za druge, umira sebi … da kot umre seme, da dá rast, tako tudi delček moža in žene umre, ko se rodi otrok, da zrasteta v očeta in mater. A to je lepo umiranje in lepa smrt … in seme, ki da kal večnosti.

Tvoj oče, »zakrknjen pogan« kot piše, ti je priskrbel dojiljo, ki pa je bila kristjanka, in te je, ne le dojila, ampak poučila o Kristusu. Kar mi govori, da se vero najlaže sprejme z materinim mlekom. No, v tvojem primeru ne z materinim, niti ne z mačehinim … pa saj razumeš, kaj ti hočem reči.

Oče ti je, kot je za očete vse do današnjih dni značilno, načrtoval prihodnost in ti si se, kot je vsaj za pubertetne hčere prav tako do današnjih dni ostalo značilno, temu uprla. Saj si imela drugačen načrt. V tvojem primeru je šlo celo za Božji načrt in kdo bi lahko temu nasprotoval? Kakšne sorte načrti so v glavah in srcih sodobnih hčera, ne morem soditi, nikakor pa ne morem izključiti možnosti, da ima prav tako Bog prste vmes, saj me že od malih nog učijo, da »ima Bog za vsakega od nas pripravljen načrt«! 

In tako v mukah umira možak in se raste oče.

Uprla si se poroki s poganskim ženinom, ker si se zaobljubila Nebeškemu ženinu, zato so te najprej poslali past ovce, kasneje pa si, ker se nisi uklonila, pretrpela mučeniško smrt.

Na slikah imaš podobo pastirice.
Nosiš ime kraljice.
Cerkev te je prištela med svetnice.
Za zavetnico pa so te vzele sobarice – ne vem sicer, zakaj. Sem se pa navadil, da Bogu, če ga v njegovi duhovitosti ne razumem, le pomežiknem nazaj. 

In pomežiknem tudi tebi, ljuba moja sveta Regina. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI