Ljubi moj sveti Robert!

Ne, ne čudi me, da nisem nikjer našel nobenih podatkov o tvojem poreklu in družini. Tvojim življenjepiscem se to pač ni zdelo tako pomembno.

Ne čudi me, ko berem, da si »poznal vso svetno znanost svojega časa«, čeprav si izobrazbe v Angliji 12. stoletja ni mogel privoščiti kar kdorkoli. Očitno je bila družina, ki je življenjepisci ne omenjajo, toliko premožna, da ti je omogočila šolanje. Celo v tujini, saj si študiral tudi v Parizu.

Ne čudi me, da si postal duhovnik. Bog pokliče, kogar hoče. Dandanašnji so klici bolj redki, oziroma, če hočem biti natančen in predvsem pravičen: redki se odzovejo klicu, in posledično okrog vsakega novo vpisanega bogoslovca zaženemo cel cirkus. V tvojih časih pa je bil duhovniški stan pogosta izbira pri vsakem, ki je bil vsaj pol pismen, kaj šele, če je bil izobražen kot ti.

Ne čudi me, da si si zaželel malo več resnosti in askeze, kot si je videl okrog sebe. Vsak resen odnos se poglablja, ne le širi. In vsak, ki je resen v odnosu, si želi iti še dlje in globlje, še posebej v odnosu do sebe in do Boga. Ti si bil očitno resen.

Ne čudi me, da si izbral benediktincem, saj so resen red, s strogimi in ostrimi pravili.
Ne čudi me, da ti je bilo to premalo, saj se vsa pravila sčasoma malo zrahljajo in omehčajo, še posebej, če so tisti, ki so se jim podvrgli, premalo resni ali pa celo neresni. Še posebej do sebe in do Boga.

Ne čudi me, da si iskano strogost, resnost in askezo našel pri cistercijanih, saj so bila njihova pravila še sveža, ustanovitelj sveti Bernard, je bil v tvojem času še živ, in njegovi sledilci še resni in zagnani.

Ne čudi me, da si ti zaoral še globlje. Saj si bil resen. Še posebej v odnosu do sebe in do Boga.
Ne čudi me, da je samostan, ki si ga ustanovil in vodil, kmalu postal pretesen za vse, ki so se ti želeli pridružiti.

Ne čudi me, da si ustanavljal nove samostane in da so tudi ti kmalu pokali po šivih, saj si bil resen in v resnem odnosu z Bogom. 

Zato me – žal – tudi ne čudi, ko gledam naše izpraznjene samostane. Ogromne stavbe, ki samevajo, se prodajajo in celo propadajo. Očitno ne Boga ne samih sebe ne jemljemo dovolj resno. 

Bog kliče, kdo pa ga sliši in kdo se odzove, je pa že drugo vprašanje. Precej resno vprašanje.

Ljubi moj sveti Robert. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Resno mislim.

Gregor

 

PRISLUHNI