Ljubi moj sveti Štefan!

Čeprav ob omembi tvojega imena najprej pomislim na slavnega prvega mučenca Cerkve in zate potrebujem nekaj dodatnih podatkov, da te pravilno umestim v čas in prostor, in čeprav naju ločuje krepkih šest stoletij, imava kljub vsemu močno skupno stično točko. Ti si se v svoje času odpravil misijonarit med Zirjane oziroma Komije, jaz pa se danes po misijonsko trudim med svojimi igralskimi kolegi, ki ji nekateri prav tako označujejo za »komije«. Pomen je drugi, pa vendarle. 

Tvoji Komiji – Zirjani so bili (in so še) ljudstvo ugrofinskega porekla, kar že samo po sebi pove, da jih nihče ne razume. Lepo te prosim! Če se zapleteš v pogovor z Madžarom ali Fincem, imaš potem še teden dni »musklfibra« zaradi opletanja z rokami, saj se drugače kot z gestikuliranjem z njimi pač ne boš mogel sporazumeti. Ti pa ne le da si se poglobil v zagonetni jezik in ga razvozlal, temveč si ga tudi osvojil, in to samo zato, da bi lahko v njim lastnem in maternem jeziku spregovoril o Kristusu in osvojil njihova srca in duše. In Komiji so ti, ker so te razumeli, prisluhnili. In Komiji so ti, ker si živel to, kar si govoril, tudi verjeli. In se spreobračali.

Če gledava zemljevid, ljubi moj sveti Štefan, si se ti k svojim Komijem odpravil desno, jaz moram na svoje misijonske poti zaviti krepko levo. In tudi jaz imam v pogovorih z mojimi »komiji« dostikrat »musklfiber«, pa ne v rokah, temveč na živcih. In čeprav vsi tolčemo kolikor toliko spodobno slovenščino, govorimo dva popolnoma različna jezika. In se ne razumemo. No, vsaj oni mene ne razumejo. Jaz njih že razumem, kaj mi govorijo, ne morem pa razumeti, da tako govorijo. Da tako živijo. A morda bi me kolegi razumeli, ko bi mene videli živeti to, kar govorim. Morda bi mi celo verjeli, kot so Zirjani tebi.

Bistvena razlika med nama, se mi zdi, je ta, da si se ti, kot berem v življenjepisu, na svoje misijonsko poslanstvo nisi pripravljal zgolj z jezikovnimi tečaji, temveč z ostrimi posti in gorečo molitvijo. Časi so drugi: jaz svojim kolegom misijonarim predvsem na skupnih kosilih, pred katerimi ne upam tvegati molitve, se pa prekrižam. Vsaj to.

Ljubi sveti Štefan! Velik zgled si. Ne le meni v mojih bornih misijonskih poskusih, temveč vsem misijonarjem vseh časov in prostorov. Ogromno misijonskega oznanjevanja je žal potekalo »z ognjem in mečem« in s potujčevanjem oziroma »ponašenjem« … in mi to moji komiji mnogokrat oponašajo. In sem lahko le tiho. In se delam, da ne razumem, kaj mi govorijo.

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI